ReIPRS – Resolucija o imigracijski politiki...

1991. Resolucija o imigracijski politiki Republike Slovenije (ReIPRS)

Na podlagi 166. člena v zvezi s 170. členom poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 40/93) je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 14. maja 1999 sprejel

R E S O L U C I J O
o imigracijski politiki Republike Slovenije (ReIPRS)

1. GLAVNI MOTIVI ZA OBLIKOVANJE IMIGRACIJSKE POLITIKE

Poleg uveljavljanja ustavnih in mednarodnopravnih določb, okrepljenih s cilji Republike Slovenije v njeni odločenosti za vključitev v Evropsko unijo, so motivi za potrebnost oblikovanja imigracijske politike pogojeni tudi z migracijskimi stanji, procesi in trendi v globalnem, evropskem in slovenskem prostoru.

Ekonomske, demografske in socialne razlike med državami, številčnost in pogostost različnih konfliktov in oboroženih spopadov, kršitev človekovih pravic, ekološke in druge kompleksne katastrofe ob razširjanju možnosti globalnih komunikacij ter potovanj nakazujejo na rastoči migracijski in begunski potencial ter verjetnost večjih migracijskih pritiskov iz manj razvitih v razvitejše države. Zato so mednarodne migracije s svojimi raznovrstnimi vzroki in posledicami postale eden izmed najbolj perečih izzivov sodobnega sveta. Tako mednarodna skupnost kot države širom sveta iščejo načine, kako bi učinkovito reševale migracijske in begunske probleme. Povsod je oblikovanje migracijske politike občutljiva zadeva. Izredno kompleksen pojav migracij, od beguncev do priseljencev, sezonskih delavcev in nezakonitih migracij do organiziranega mednarodnega kriminala posega na ekonomsko, socialno in kulturno področje družbe ter pomeni izziv ekonomskim in humanitarnim vidikom, pa tudi varnostni in obrambni politiki.

V Evropi, ki je v absolutnem in relativnem pomenu ena svetovnih regij priseljevanja, je vprašanje migracijske politike med osrednjimi političnimi področji. Po eni strani globalizacija gospodarstev in regionalnih integracij, kot je Evropska unija, z vzpostavitvijo skupnega trga, spodbujanjem gospodarske rasti in konkurenčnosti, narekuje proces odstranjevanja notranjih meja med državami članicami. Po drugi strani pa se pojavljajo potrebe po nadzoru priliva in naseljevanja tujcev iz preostalega sveta oziroma iz t.i. “tretjih” držav. Proces usklajevanja imigracijskih politik držav Evropske unije in nadzornih mehanizmov kot med drugim v okviru schengenskega prostora nakazuje na združevanje virov za uravnavanje priseljevanja in usmerjanje migracijskih tokov; preverjanje pogojev azila in ukrepov proti nedovoljenemu priseljevanju in zaposlovanju ter vsem tistim odklonskim pojavom, ki v povezavi z migracijami dobivajo mednarodno organizirane razsežnosti. Ta prizadevanja so hkrati usmerjena tudi k preprečevanju vzrokov odseljevanja in/ali bega z izvornih območij.

V vzhodni Evropi so demokratične spremembe po letu 1989 privedle do permisivnosti emigracije iz prej skorajda zaprtih držav. Odprle so se tudi nove poti migracijskih tokov, ki so te države, novonastale ali tiste, ki so ostale znotraj svojih meja, soočile z do nedavnega manj znanimi razsežnostmi nadzora meja in tujcev, bodisi novodošlih ali tistih, ki so z ustanovitvijo novih držav tujci postali. Temu se pridružuje še problematika zaščite lastnih interesov pri oblikovanjih profiliranih politično-nacionalnih identitet in tranzicijskih prilagajanj ob pričakovanjih vstopa v organizacije, kot so Svet Evrope, Evropska unija in Nato.

V vsaki državi se migracijska politika prepleta z vrsto drugih vprašanj, posebno tistih, ki se tičejo zaposlovanja in bivanja tujcev, njihovih pravic, medetničnih odnosov in odnosov z regionalnimi sosedami. Temu se pogosto pridružuje odklonilen odnos delov domačega prebivalstva do priseljevanja in tujih priseljencev, ki ga je mogoče povezati z visokimi stopnjami brezposelnosti in mnenji, da bi priseljenci lahko postali ekonomsko breme ali ogrožali politično ter družbenoekonomsko stabilnost. Iskanje odgovorov na vsa ta vprašanja se v mnogočem nanaša na procese integracije družbe priseljevanja ter na civilne, socialne, ekonomske, kulturne in politične pravice različnih kategorij priseljencev, vključno z ukrepi, namenjenimi njihovi zaščiti. V tem smislu je možno zaznati temelje soglasja evropskih vlad o nujnosti integracije zakonitih priseljencev ob spoštovanju človekovih pravic in socialne pravičnosti.

Položaj Slovenije v migracijsko občutljivem okolju srednje Evrope, ob zunanji meji Evropske unije in schengenskega prostora, z zahodnoevropskimi državami primerljiv delež v zadnjih treh desetletjih priseljenega prebivalstva, novi tipi priseljevanja v devetdesetih letih, predvsem oseb, ki iščejo zatočišče, ter povečani migracijski pritiski z razširitvijo geografskih izvorov nakazujejo, da je Slovenija relativno privlačna kot cilj in kot tranzitna postojanka pretežno v Evropsko unijo usmerjenih migracijskih tokov. Zato se Slovenija srečuje s podobnimi težavami kot države članice Evropske unije, ob tem pa tudi s posebnostmi, ki izhajajo iz mladosti njene neodvisne demokratične državnosti, internacionalizacije nekdanjih jugoslovanskih medrepubliških selitev in procesa prehoda.

Sedanja ureditev, ki vodi nadzor priseljevanja, ter pravila, ki sledijo specializiranosti pristojnih ustanov, še niso razvita kot koherentni proces odločanja. To sicer ne pomeni, da je v pomanjkanju strateških konceptov, določenih organizacijskih neskladnosti, prekrivanj pristojnosti ali nedoslednosti, regulacija priseljevanja neuspešna; vendar je v sedanjem obdobju gospodarskega prehoda trenutno imigracijsko politiko težko razpoznati kot konsistentno.

Zaradi vseh teh razlogov kot tudi stopnje gospodarskega, družbenega in demokratičnega razvoja Slovenija potrebuje razpoznavno imigracijsko politiko, ki bo oblikovala integrativno in fleksibilno entiteto prebivalstvenega, gospodarskega, družbeno-kulturnega in političnega razvoja Republike Slovenije. In hkrati takšno imigracijsko politiko, ki bo v ravnotežju z imigracijskimi politikami drugih evropskih držav integralni del procesa vključevanja v Evropsko unijo.

2. NAMEN, VSEBINA IN POMEN RESOLUCIJE

Namen resolucije je določitev stališč in smeri vodenja imigracijske politike Republike Slovenije, ki bo v skladu z njenimi interesi ter mednarodnimi in humanitarnimi obveznostmi prispevala k blaginji njenih prebivalcev, družbenemu razvoju, zaščiti zdravja, varnosti in miru. V odločenosti Republike Slovenije za polnopravno članstvo v Evropski uniji stališča in cilji imigracijske politike spoštujejo zavezujoča načela spoštovanja prava, človekovih pravic, demokratičnosti, socialne pravičnosti in kulturnega pluralizma.

Vsebina resolucije zato opredeljuje:

-

glavne cilje imigracijske politike, zastavljene v obliki načel, dovolj prožnih za stabilno in dosledno imigracijsko politiko, pa tudi za uspešno spopadanje z izzivi, ki so težko predvidljivi,

-

splošne smeri ukrepanj in dejavnosti za doseganje ciljev na področjih azila, bivanja, zaposlitve, legalne in družbene integracije.

Pomen resolucije je v njeni vlogi krovnega in integrativnega vodila za izvršilno-pravno in izvajalsko-upravno raven imigracijske politike ter v njeni informativni vrednosti različnim interesnim skupnostim in posameznikom tako doma kot v tujini. Ob upoštevanju spodaj naštetih predpostavk in omejitev pri oblikovanju vsebine resolucije resolucija daje temeljni okvir smeri ukrepanj in dejavnosti, s pomočjo katerega lahko različni subjekti na različnih ravneh in področjih oblikujejo lastne izvedbene programe kot način doseganja zastavljenih ciljev. Resolucija torej predpostavlja, da bo na podlagi stališč in načel resolucije potekal nenehen proces prilagajanja in časovne aktualizacije politike že po svoji naravi dinamičnim migracijskim, ekonomskim, družbenim in političnim procesom.

3. METODOLOŠKI PRISTOP K PRIPRAVI RESOLUCIJE

Resolucija izhaja iz strokovnega gradiva Izhodišča za oblikovanje politike priseljevanja Republike Slovenije, ki je nastalo na podlagi proučitve:

-

migracijskih teorij in strokovne literature o imigracijskih, begunskih, integracijskih in naturalizacijskih politikah,

-

mednarodnih razmer, ki zajemajo tako naravo in trende migracijskih tokov kot obstoječe mednarodnopravne in institucionalne infrastrukture,

-

imigracijskih politik nekaterih drugih držav in njihovih rezultatov,

-

notranjih razsežnosti, kjer so bili poleg splošnih pogojev, ki zajemajo geografski in geopolitični položaj Slovenije, njen zgodovinski razvoj, prebivalstvo in gospodarstvo, civilno in politično kulturo, predvsem upoštevani demografski pomisleki, analize in projekcije, absorpcijska zmogljivost trga dela in socialna kohezija,

-

stanja in dinamike na področju imigracij skupno z obstoječim pravnim in upravnim okvirom,

-

značilnosti dosedanje imigracijske politike ter njenih pozitivnih in negativnih učinkov,

-

objavljenih strategij in politik na nekaterih področjih, povezanih s področjem migracij.

Na tej podlagi, ki je poskušala celovito zajeti kompleksno problematiko migracijske politike, so nastala temeljna razmišljanja o politični strategiji in imigracijski politiki Republike Slovenije ter ciljih njene elaboracije in organizacije.

V iskanju ustreznega slovenskega izrazoslovja, primerljivega z mednarodnim, pogosto nejasnim izrazoslovjem s tega področja, resolucija pod pojmom migracijska politika zajema le politiko meddržavnih (zunanjih) migracij ali selitev, ki jo sestavljata emigracijska politika (politika odseljevanj) in imigracijska politika (politika priseljevanja).

Mednarodne migracije se pojavljajo večinoma v treh oblikah: kot regularne, svobodne migracije posameznikov, ki po lastni volji in v okviru obstoječih zakonov spremenijo državo svojega prebivališča; kot prisilne migracije, ko ljudje bežijo bodisi kot posamezniki v strahu pred preganjanjem ali množično zaradi strahu pred kolektivnimi kršitvami človekovih pravic ali humanitarnega prava ter drugimi okoliščinami, ki jih povzročajo različni konflikti in katastrofe; ter kot nezakonite migracije, ki zadevajo prepovedane prehode meja in nedovoljeno bivanje v tuji državi. Migracijska politika mora zajeti vse tipe mednarodnih migracij, čeprav jih mora obravnavati po različnih načelih.

Zaradi celovitosti področja oziroma soodvisnosti različnih dejavnosti v sistemu uresničevanja imigracijske politike resolucija zastavlja skupna načela oblikovanja imigracijske politike Republike Slovenije:

-

načelo solidarnosti in mednarodne delitve bremen, ki se predvsem nanaša na zaščito in pomoč beguncem, vendar njegov posredni pomen zajema tudi nezakonite migracije in njihove posledice,

-

načelo zgodovinske odgovornosti, ki gradi na konceptu kontinuuma zgodovine in strukturi mednarodnih odnosov,

-

načelo odgovornosti do naroda, ki se predvsem nanaša na regularna, relativno svobodna priseljevanja in odseljevanja ter na regulacije naturalizacije. To načelo se nanaša tudi na priseljevanje in vračanje državljanov ter tujcev slovenskega porekla ter na odgovornost za ohranitev in razvoj identitete slovenskega naroda,

-

načelo dolgoročne makroekonomske utilitarnosti, ki determinira relativno svobodne migracije, ki ne vsebujejo motivacij moralne zavezanosti, kot sta združevanje družine ali repatriacija. Glede na to načelo je mogoče opredeliti merila nadzorovanega sprejema tujcev glede na povpraševanje slovenskega trga delovne sile ali kapitala ob upoštevanju približevanja notranjemu trgu Evropske unije in hkratnemu preprečevanju nezakonitih imigracij,

-

načelo spoštovanja prava, ki pomeni, da ne čustvena navezanost na lastni narod in kulturne vrednote ne gola utilitarnost ne sme voditi do takšne migracijske politike in regulacije, ki bi kršili obveznosti, izhajajoče iz mednarodnih pogodb, splošno sprejetih načel in notranje zakonodaje. To načelo zahteva spoštovanje človekovih pravic vseh ljudi in z določenimi izjemami spoštovanje civilnih pravic vseh v državi zakonito prisotnih; od zaščite osebnih podatkov do osebne svobode in načela nevračanja.

Zaradi kompleksnosti področja resolucija deli imigracijsko politiko na tri ločene, a medsebojno povezane in dopolnjujoče se dele oziroma politike, opredeljene kot:

-

imigracijska politika v ožjem smislu oziroma priselitvena politika, ki se nanaša na regulacijo priseljevanja, torej na načela, pravila in postopke, ki tujcem dovoljujejo vstop, zaposlitev in/ali bivanje ter stalno naselitev;

-

azilska politika, ki se nanaša na sestavine in ukrepe, ki zadevajo sprejem, vrste in obseg zaščite ter oblike bivanja iskalcev, prosilcev in pridobitnikov azila, repatriacijo in preselitev. Je del begunske politike, ki med drugim zajema tudi mednarodno reševanje begunskih problemov in njihovih vzrokov;

-

integracijska politika oziroma v ožjem smislu priseljenska politika do prisotnih in bodočih priseljencev, ki se nanaša na ukrepe države in družbe, ki zagotavljajo ugodne pogoje za kakovost življenja priseljenih, spodbujajo integracijo in omogočajo, da priseljenci postanejo odgovorni udeleženci družbenega razvoja Slovenije.

Resolucija o imigracijski politiki Republike Slovenije (ReIPRS)

Časovnica