TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Četrti odstavek 27. člena, prvi in drugi odstavek 38. člena ter prvi in drugi odstavek 391. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13, 44/14, 102/15, 23/17 in 40/17), kolikor se nanašajo na pokojninsko dobo, dokupljeno po 216. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) in po drugem odstavku 198. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo), niso v neskladju z Ustavo.

Z uveljavitvijo pogoja pokojninske dobe brez dokupa, kot pogoja za pridobitev pravice do starostne pokojnine po četrtem odstavku in v prehodnem obdobju po petem odstavku 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), je zakonodajalec razlikoval med zavarovanci, ki so (bili) v obvezno pokojninsko zavarovanje vključeni obvezno, in tistimi, ki so pokojninsko dobo dokupili. Ker je za določitev tega pogoja in s tem za ureditev spornega razlikovanja uporabil kriterij delovne aktivnosti, ki je vgrajen v samo bistvo sistema obveznega pokojninskega sistema, ni ravnal v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.   Z določitvijo pogoja pokojninske dobe brez dokupa, kot pogoja za pridobitev pravice do starostne pokojnine po četrtem in v prehodnem obdobju po petem odstavku 27. člena ZPIZ-2, se položaj zavarovancev, ki so po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92) in Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) dokupili čas študija in čas služenja vojaškega roka, ni poslabšal. Že zato ta pogoj ni v neskladju z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave.   Navedena ureditev ni v neskladju s pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave. Z upoštevanjem dokupljene dobe časa študija in časa služenja vojaškega roka lahko zavarovanci pridobijo pravico do starostne pokojnine po prvem do tretjem odstavku 27. člena ZPIZ-2 ali pravico do predčasne pokojnine po 29. členu ZPIZ-2. Pravica do pokojnine, ki zagotavlja socialno varnost, jim je torej zagotovljena.    Navedena ureditev tudi ni v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave oziroma 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustava zavarovancem, ki so pridobili zavarovalno oziroma pokojninsko dobo ali na podlagi obvezne vključitve v obvezno pokojninsko zavarovanje ali so jo dokupili, zagotavlja (le) varstvo njihovih pravnih pričakovanj glede pogojev za pridobitev pravice do pokojnine, ko bo nastopil zavarovalni primer. Zagotavlja jim torej pridobitev pravice do pokojnine po pogojih, ki bodo veljali v času nastanka zavarovalnega primera. Dejstvo, da so nekateri zavarovanci dobo dokupili tudi precej pred morebitno izpolnitvijo pogojev za pridobitev starostne pokojnine, vključuje tudi riziko, da se bodo ti pogoji v času spreminjali in da zato mogoče ne bodo tako ugodni, kot so bili v času, ko so se zavarovanci odločili za dokup. To pa še ne pomeni, da je s tem njihova tako pridobljena pokojninska doba razvrednotena oziroma da je s tem poseženo v njihovo človekovo pravico do zasebne lastnine. Pomeni le (in to jim nova ureditev zagotavlja), da bodo ob upoštevanju po prej veljavnih predpisih dokupljene dobe pridobili pravico do pokojnine po novih predpisih oziroma predpisih, veljavnih ob izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do pokojnine.   Predlagatelj zatrjevanega neskladja prvega in drugega odstavka 38. člena ZPIZ-2, ki se nanašata na odmero predčasne pokojnine, z 2., 14., 33. in 50. členom Ustave ter 1. členom Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni utemeljil. Zato presoja izpodbijane ureditve ni mogoča.   Prvi in drugi odstavek 391. člena ZPIZ-2 urejata varstvo pričakovanih pravic za osebe, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, vendar še niso vložile zahtevka. Zavarovanci, na katere se sklicuje predlagatelj, do uveljavitve ZPIZ-2 še niso izpolnili pogojev za pridobitev pravice do pokojnine. Sicer pa zavarovanci, ki še niso izpolnili pogojev za pridobitev pravice do pokojnine, in zavarovanci, ki so izpolnili pogoje za upokojitev pred uveljavitvijo ZPIZ-2, vendar priznanja pravice še niso zahtevali, že po naravi stvari niso v enakih položajih. Zakonodajalec je že zato lahko njihove položaje v (okviru prehodne ureditve in tudi sicer) uredil različno.  Z uveljavitvijo pogoja pokojninske dobe brez dokupa, kot pogoja za pridobitev pravice do starostne pokojnine po četrtem odstavku in v prehodnem obdobju po petem odstavku 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), je zakonodajalec razlikoval med zavarovanci, ki so (bili) v obvezno pokojninsko zavarovanje vključeni obvezno, in tistimi, ki so pokojninsko dobo dokupili. Ker je za določitev tega pogoja in s tem za ureditev spornega razlikovanja uporabil kriterij delovne aktivnosti, ki je vgrajen v samo bistvo sistema obveznega pokojninskega sistema, ni ravnal v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.   Z določitvijo pogoja pokojninske dobe brez dokupa, kot pogoja za pridobitev pravice do starostne pokojnine po četrtem in v prehodnem obdobju po petem odstavku 27. člena ZPIZ-2, se položaj zavarovancev, ki so po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92) in Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) dokupili čas študija in čas služenja vojaškega roka, ni poslabšal. Že zato ta pogoj ni v neskladju z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave.   Navedena ureditev ni v neskladju s pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave. Z upoštevanjem dokupljene dobe časa študija in časa služenja vojaškega roka lahko zavarovanci pridobijo pravico do starostne pokojnine po prvem do tretjem odstavku 27. člena ZPIZ-2 ali pravico do predčasne pokojnine po 29. členu ZPIZ-2. Pravica do pokojnine, ki zagotavlja socialno varnost, jim je torej zagotovljena.    Navedena ureditev tudi ni v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave oziroma 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustava zavarovancem, ki so pridobili zavarovalno oziroma pokojninsko dobo ali na podlagi obvezne vključitve v obvezno pokojninsko zavarovanje ali so jo dokupili, zagotavlja (le) varstvo njihovih pravnih pričakovanj glede pogojev za pridobitev pravice do pokojnine, ko bo nastopil zavarovalni primer. Zagotavlja jim torej pridobitev pravice do pokojnine po pogojih, ki bodo veljali v času nastanka zavarovalnega primera. Dejstvo, da so nekateri zavarovanci dobo dokupili tudi precej pred morebitno izpolnitvijo pogojev za pridobitev starostne pokojnine, vključuje tudi riziko, da se bodo ti pogoji v času spreminjali in da zato mogoče ne bodo tako ugodni, kot so bili v času, ko so se zavarovanci odločili za dokup. To pa še ne pomeni, da je s tem njihova tako pridobljena pokojninska doba razvrednotena oziroma da je s tem poseženo v njihovo človekovo pravico do zasebne lastnine. Pomeni le (in to jim nova ureditev zagotavlja), da bodo ob upoštevanju po prej veljavnih predpisih dokupljene dobe pridobili pravico do pokojnine po novih predpisih oziroma predpisih, veljavnih ob izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do pokojnine.   Predlagatelj zatrjevanega neskladja prvega in drugega odstavka 38. člena ZPIZ-2, ki se nanašata na odmero predčasne pokojnine, z 2., 14., 33. in 50. členom Ustave ter 1. členom Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni utemeljil. Zato presoja izpodbijane ureditve ni mogoča.   Prvi in drugi odstavek 391. člena ZPIZ-2 urejata varstvo pričakovanih pravic za osebe, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, vendar še niso vložile zahtevka. Zavarovanci, na katere se sklicuje predlagatelj, do uveljavitve ZPIZ-2 še niso izpolnili pogojev za pridobitev pravice do pokojnine. Sicer pa zavarovanci, ki še niso izpolnili pogojev za pridobitev pravice do pokojnine, in zavarovanci, ki so izpolnili pogoje za upokojitev pred uveljavitvijo ZPIZ-2, vendar priznanja pravice še niso zahtevali, že po naravi stvari niso v enakih položajih. Zakonodajalec je že zato lahko njihove položaje v (okviru prehodne ureditve in tudi sicer) uredil različno.