TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Sodišče druge stopnje v tem kontekstu pritrjuje stališču izpodbijane sodbe v točki 17 obrazložitve, da v obravnavani zadevi ni podlage za uporabo 227. člena ZPP, a ne (le) zato, kar tožnica poslovnega prostora nima več v posesti. V primeru edicijske dolžnosti namreč materialno dokazno breme še vedno ostane tam, kjer je bilo v začetku spora, v obravnavani zadevi na toženki, saj slednja zatrjuje, da je lastnica spornih premičnin B. B., da jih je omenjena kupila in da v zvezi s tem obstajajo listine. Tudi procesno breme ostane na stranki, ki nosi breme za trditev, ki naj bi se dokazala (v obravnavani zadevi na toženki). Ta stranka mora namreč predlagati dokaz z listino, pri čemer mora poleg dejstva, ki ga želi dokazati, navesti tudi okoliščine, iz katerih izhaja, da je listina pri nasprotni stranki. Hkrati mora stranka, ki zahteva edicijo, za primer, če nasprotna stranka zanika, da je listina pri njej (kar velja za obravnavano zadevo), za svojo nasprotno trditev, da temu ni tako, predlagati izvedbo ustreznega dokaza, saj je temeljna predpostavka edicijske obveznosti ta, da je listina sploh pri nasprotni stranki. Sodišče namreč izda sklep o predložitvi listine iz prvega odstavka 227. člena ZPP le v primeru, ko se stranka, ki ima listino (kar se ugotovi na podlagi dokazovanja), njeni predložitvi neupravičeno upira.