TFL Vsebine / TFLGlasnik

Z ureditvijo področja brezplačne pravne pomoči je Slovenija uresničila več ustavnih načel, in sicer načelo pravne in socialne države, ki izhaja iz 2. člena Ustave, načelo enakosti pred zakonom, ki izhaja iz 14. člena Ustave, in določbo o pravici do sodnega varstva, ki izhaja iz 23. člena Ustave. Prav iz slednje ustavne pravice neposredno izhaja tudi pravica do brezplačne pravne pomoči (BPP).

Po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP)¹ ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali v kakršnihkoli kazenskih obsodbah zoper njega odloča neodvisno in nepristransko, z zakonom ustanovljeno sodišče. V zvezi s pravico do sodnega varstva se postavlja kar nekaj vprašanj, ki zadevajo dejansko »dostopnost do sodnega varstva«. Po EKČP mora država omogočiti dostop do sodišča tako, da ne postavlja ovir za uveljavljanje te pravice. S tem v zvezi se pojavlja predvsem problem stroškov postopka in kvalificiranega zastopanja pred sodiščem.

Po mnenju Evropske komisije za človekove pravice lahko pomeni oviro za uveljavljanje sodnega varstva med drugim tudi višina stroškov, ki jih zaradi slabega gmotnega stanja ne morejo plačati tisti, katerih osebni dohodki zadostujejo komaj za preživetje. Čeprav konvencija ne uvaja kar avtomatično pravice do brezplačne pravne pomoči, pa vendar vključuje dolžnost države pogodbenice, da naredi sodno varstvo mogoče in učinkovito. To pa pomeni, da mora država stranki zagotoviti strokovno pomoč, kadar je to nujno za učinkovit dostop do sodišča.

Področje brezplačne pravne pomoči v Sloveniji ureja Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Od sprejema v letu 2001 je bil trikrat spremenjen in dopolnjen, in sicer v letih 2004, 2008 in 2015. Dvakrat je vanj poseglo Ustavno sodišče.² Pravkar je v pripravi nova sprememba in odvetniki smo del delovne skupine za pripravo sprememb ZBPP na Ministrstvu za pravosodje.

Področje prinaša veliko izzivov tako izvajalcem kot tudi uporabnikom in po več kot dveh desetletjih izvajanja ter treh novelah je vsekakor mogoče zaključiti, da brezplačna pravna pomoč za uporabnika velikokrat ni brezplačna in vsekakor ni brezplačna za državo.

1. Cena brezplačnosti

V bistvu je poimenovanje zgrešeno, saj pomoč ni brezplačna za državo, ki zanjo plačuje, v prenekaterih primerih pa tudi ne za prosilce, ki morajo v določenih primerih prejeto pomoč vrniti iz tistega, kar so prejeli v sodnih postopkih, najsi gre za redno, izredno, izjemno ali nujno brezplačno pravno pomoč.³

Že v letu 2007, ko se je pripravljala novela, ki velja od 7. marca 2008,⁴ je bilo ugotovljeno, da se je med dotedanjim izvajanjem zakona izkazalo, da sta postopek dodeljevanja brezplačne pravne pomoči in izvajanje celotnega sistema precej zapletena ter vsebujeta nekatere pomanjkljivosti, hkrati pa tudi precej obremenjujeta delo sodišč. Vprašljiva naj bi bila tudi pravna pomoč pri dajanju prvega pravnega nasveta, ki ni vezana na ugotavljanje pogojev za dodelitev pravne pomoči. Pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči omogočajo tudi zlorabe. Predsedniki okrožnih sodišč so se opredelili za rešitev, da bi se ZBPP najprej le noveliral in bi z novelo odstranili nekatere pomanjkljivosti ter nejasnosti, nato pa naj bi se pripravil celovit nov pristop k urejanju brezplačne pravne pomoči. Na podlagi razprave o takem celovitem urejanju brezplačne pravne pomoči bi se sprejelo stališče, ali naj Vlada RS predlaga nov zakon o brezplačni pravni pomoči.⁵

Od takrat pa do naslednje novele je preteklo sedem let. Zdaj, v letu 2025, je po desetletju od zadnje novele mogoče reči, da so ugotovitve delovne skupine pravzaprav enake in da se dileme niso rešile.

Finančna sredstva iz naslova BPP po letih

Večina težav pravzaprav izvira iz prevelike porabe sredstev, četudi gre po imenu sodeč za brezplačno zadevo. Število zadev je bilo namreč ves čas od uvedbe v porastu in posledično tudi stroški.

Na izjemno povečanje rasti stroškov, povezanih s sodnimi postopki, v zadnjih dveh letih tako poleg nepredvidenih izdatkov zaradi nezakonitih migracij vplivajo tudi v preteklem obdobju sprejete spremembe zakonov, in sicer zlasti:

• novela Zakona o odvetništvu (ZOdv-G), s katero se je od 26. aprila 2023 dalje odvetniška tarifa za zadeve ex offo in zadeve brezplačne pravne pomoči s 50 odstotkov dvignila na 100 odstotkov, ter
• Pravilnik o sodnih izvedencih, cenilcih in tolmačih (Pravilnik SICT), ki v 51. členu določa usklajevanje višine nagrad za sodne izvedence, cenilce in tolmače, ko rast cen življenjskih potrebščin v času od uveljavitve zadnjega zvišanja preseže 10 odstotkov; hkrati so se s spremembami pravilnika dvigovale nagrade za nekatera področja, za katera je izvedence težko dobiti, in za posamezne jezike, za katere manjka tolmačev.

Število zadev se je povečalo tudi zaradi zvišanja cenzusa, ki je precej visok zaradi rasti minimalne plače, in vedno več udeležencev postopkov izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

Odvetniški stroški, ki so se izplačevali med letom 2015 in 26. aprilom 2023, so za izplačevalca pomenili 50-odstotni prihranek, saj so se s sprejemom novele Zakona o odvetništvu (ZOdv-D)⁶ stroški prepolovili, in to se je gotovo poznalo, ker je bila polovica za izplačevalca brezplačna. Pa vendar ni bila, saj smo jo odvetniki, postavljeni v postopkih po uradni dolžnosti, in odvetniki, ki smo izvajali storitve brezplačne pravne pomoči, zagotovili brezplačno. Od tod velika razlika med izplačanimi sredstvi v letih 2022 in 2023. Seveda so še vedno prisotne težnje nekaterih, da bi se stroški, ki se odvetnikom izplačujejo iz tega naslova, ponovno prepolovili ali vsaj znižali.

Argumentov za to je več, glavni je ta, da odvetniki opravljamo dejavnost na trgu in nam v primeru postavitve po uradni dolžnosti ali po seznamu o brezplačni pravni pomoči sodišče najde stranko. Drugi je ta, da imamo na račun brezplačne pravne pomoči več dela oziroma strank in posledično dohodka, ker ob brezplačni pravni pomoči do sodišča dostopa več ljudi in jih več potrebuje pomoč odvetnika.

Veliko pa je tudi argumentov proti temu, denimo ta, da v primeru brezplačne pravne pomoči največkrat odvetnik napoti stranko po brezplačno pravno pomoč, ko oceni, da izpolnjuje pogoje za to, in ne gre za stranko, ki bi jo k odvetniku napotilo sodišče. Nadalje ni prav nobenega razloga, da se v istem postopku uvaja razlikovanje med plačili, ki gredo odvetnikom, tolmačem in izvedencem, saj vsi trije opravljajo dejavnost na trgu. Pa vendar nihče ni predlagal, da bi tolmači in izvedenci prejemali nižje plačilo.

Res pa je, da imajo države to zelo različno urejeno in nekatere so odločanje o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči prenesle na odvetniško zbornico. Ta odvetnikom iz sredstev, ki jih letno dobi od države, izplačuje tudi honorarje, nekatere celo v pokojninski sklad odvetnikov. Druge so širitev kroga upravičencev, da bi se izognile povišanju porabe sredstev, omejile z delno participacijo upravičencev, ki morajo prispevati tudi do 50 odstotkov stroškov. Rešitev za znižanje porabe sredstev ali omejitev kroga upravičencev je več in treba bo najti takšne, ki bodo precej drugačne od te, da se enostavno prepolovi plačilo za delo odvetnikov, ki se izvajanju brezplačne pravne pomoči ne moremo izogniti. Člen 5 ZOdv namreč določa, da kadar predsednik pristojnega sodišča ugotovi, da seznam odvetnikov ne zadošča za izvajanje BPP, odvetnika določi sodišče po abecednem vrstnem redu izmed vseh odvetnikov, vpisanih v imenik odvetnikov območnega zbora, organiziranega na območju posameznega okrožnega sodišča. Odvetnik lahko v takem primeru zastopanje odkloni le, če obstajajo razlogi, zaradi katerih je dolžan odkloniti zastopanje, ne pa tudi iz drugih upravičenih razlogov.

2. Upravičenci

Pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči se poleg materialnega položaja prosilca kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da:

• zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in
• je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno- ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

Ugotavljanje teh okoliščin v praksi povzroča nemalo težav.

Subjektivni pogoj – materialni položaj

Po podatkih Vrhovnega sodišča se je leta 2023 zelo povečalo število prejetih zadev BPP in pripornih zadev zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 308. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), kar posledično vpliva na rast števila zastopanj po uradni dolžnosti.

Ves čas se zvišuje tudi cenzus, ki omogoča upravičenost do BPP (dvakratnik minimalnega dohodka). V letu 2024 je bilo tako na Vrhovnem sodišču ocenjeno, da bo za pokrivanje izdatkov za BPP potrebnih dodatnih 10 milijonov evrov, za zastopanje po uradni dolžnosti pa še dodatnih 16,5 milijona evrov. Na višino teh stroškov pomembno vpliva povečano število ilegalnih pribežnikov, zaradi česar so se bistveno povečali tudi stroški za sodne tolmače.

Glede izpolnjevanja pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči je upravičencev vse več, saj je cenzus precej visok, še posebej zato, ker se kot družinski člani upoštevajo tudi otroci. Tako neredki prosilci izpolnjujejo pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kot je razvidno iz naslednjega primera:

Do brezplačne pravne pomoči je upravičena družina, če povprečni dohodek na člana ne presega 969,76 EUR (2 x 484,88 EUR), kar pomeni, da mora biti dohodek dveh odraslih oseb iz družine nižji od 2909 EUR.

V Sloveniji je povprečna mesečna neto plača v letu 2024 znašala 1526,02 evra, po regijah pa je ta precej različna,⁷ vse od 1344,04 evra v primorsko-notranjski regiji do 1654,89 evra v osrednjeslovenski regiji.

V želji, da bi se ustavilo naraščanje stroškov oziroma da bi se ti znižali, se pripravlja nov zakon o brezplačni pravni pomoči, kjer se veliko pozornosti posveča prav delu, ki določa materialne pogoje za uveljavljanje brezplačne pravne pomoči.

Pod drobnogledom so tudi določbe specialnih predpisov, na primer Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki žrtvam nasilja ob predložitvi potrdila o ogroženosti, ki ga pridobijo pri centrih za socialno delo, omogoča pridobitev brezplačne pravne pomoči ne glede na materialno stanje.

Objektivni pogoj – očitno razumna prošnja (z verjetnimi izgledi za uspeh)

Ta pogoj je izpolnjen, če je mogoče v zadevi s stopnjo verjetnosti pričakovati pozitivni izid za prosilca, kar pomeni, da zadeva ne sme biti očitno nerazumna.

Verjetno smo si edini, da je velikokrat nemogoče napovedati izid postopka, še posebej na začetku, ko je mogoč vpogled le v dokumentacijo ene stranke postopka in ko so informacije še precej skope. In takšno je stanje ob podaji prošnje za brezplačno pravno pomoč.

Kako organ ugotavlja te okoliščine, je vprašanje, saj je nemogoče oceniti, ali bi prosilec uspel na primer s predlogom za dopustitev revizije ali z izpodbijanjem odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali v številnih drugih primerih.

V zadnjem času je bilo zaznano tudi povpraševanje Službe za brezplačno pravno pomoč o tem, kako se bo v kazenskem postopku zagovarjal obtoženec, ki je prosil za brezplačno pravno pomoč, kar je nedopustno.

Ocenjevanje verjetnosti za uspeh v postopku ne more biti sito za zmanjševanje stroškov, ki se izplačajo za brezplačno pravno pomoč, in ni mogoče iti dlje od splošne ocene smiselnosti zadeve, saj je ob vložitvi prošnje še povsem negotovo, kakšen zahtevek bo sploh vložen, kakšno je stališče nasprotne stranke, pri tem pa je dokumentacija, s katero razpolaga prosilec, velikokrat nezadostna za zaključek, kakšen bo njen uspeh v postopku.

3. Odločanje o stroških

Odločanje o stroških postopka na podlagi 46. člena ZBPP

Z novelo ZBPP-C⁸ je bil s 46. členom ZBPP bistveno spremenjen način, na katerega nasprotna stranka upravičenca do brezplačne pravne pomoči vrne stroške. Določilo 46. člena ZBPP sodišču, ki vodi postopek, nalaga, da po uradni dolžnosti upošteva vse stroške, ki so bili izplačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči, tako stroške zastopanja stranke po pooblaščencu kakor tudi stroške oprostitve plačila stroškov postopka, in odloči o njihovi povrnitvi ne glede na zahtevek stranke. Obseg stroškov sodišče ugotovi iz odločbe o dodeljeni brezplačni pravni pomoči, višino plačanih stroškov pa iz podatkov v spisu. Stroški postopka, ki niso stroški zastopanja stranke po pooblaščencu, so sodišču znani, saj jih je samo odmerilo. Dobra praksa nekaterih strokovnih služb za brezplačno pravno pomoč je tudi, da sodišče, ki vodi postopek, sprotno obveščajo o izvršenem plačilu stroškov sodnega postopka. Težava pa lahko nastane, ko sodišče ugotavlja višino stroškov zastopanja stranke po pooblaščencu, ta pa stroškov v postopku ne priglasi. V takem primeru ima sodišče možnost, da za stroškovnik dodeljenega pooblaščenca zaprosi pri organu, pristojnem za brezplačno pravno pomoč, ki mu mora dodeljeni odvetnik po opravljeni storitvi predložiti napotnico, s katero zahteva odmero ter plačilo nagrade in potrebnih stroškov iz sredstev brezplačne pravne pomoči.

Pri odločitvah sodišč moramo biti posebej pozorni na to, ali je sodišče ločilo stroške, ki so bili izplačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči, in stroške, ki jih je stranka plačala sama.

Če sodišče, ki vodi postopek, na podlagi procesnih pravil pri odločanju o povrnitvi stroškov ugotovi, da bi nasprotna stranka morala stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti njene stroške, odloči, da mora nasprotna stranka te stroške povrniti v korist proračuna Republike Slovenije. Drugačna odločitev bi privedla do tega, da bi upravičenec do brezplačne pravne pomoči neutemeljeno pridobil pravico do povrnitve stroškov, ki jih sam ni plačal. S pravilno odločitvijo sodišča Republika Slovenija pridobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko od nasprotne stranke zahteva povrnitev stroškov, izplačanih iz sredstev brezplačne pravne pomoči, v korist proračuna Republike Slovenije na račun tistega sodišča, ki je izdalo odločbo o brezplačni pravni pomoči. Če nasprotna stranka stroškov v korist proračuna Republike Slovenije ne povrne prostovoljno, ZBPP za njihovo izterjavo predvideva postopek davčne izvršbe.

V praksi se še vedno pojavljajo težave, predvsem v primerih, ko prosilec vlaga zahtevek na drugo krajevno pristojno sodišče, ki ni enako sodišču, ki je izdalo odločbo o brezplačni pravni pomoči, odvetnik pa ob vložitvi sodišča ne seznani, da ima njegova stranka odobreno brezplačno pravno pomoč. Tako se dejansko lahko zgodi, da je odvetnik upravičen do plačila po pravnomočnem sklepu o stroških v postopku BPP in po sodni odločbi, kar sta dva različna izvršilna naslova za iste stroške, odvetnik pa seveda ni upravičen do dvojnih stroškov zastopanja, četudi bi uspel (bi uspela stranka) pridobiti dva izvršilna naslova.

Odvetniki bi seveda v takšnem primeru morali ob odločitvi opozoriti na to, da so plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in prejetje dvojnega plačila bi bilo vsekakor treba obravnavati kot disciplinsko kršitev ter takšno ravnanje sankcionirati.

Posebnosti v kazenskih postopkih

Če je v konkretnem kazenskem postopku upravičeni tožilec državno tožilstvo in je obdolženi edini, ki mu je v tem kazenskem postopku dodeljena brezplačna pravna pomoč, ne more priti do situacije, da bi kazensko sodišče odločalo o povrnitvi stroškov njegovega zagovornika na podlagi 46. člena ZBPP. Zagovornik zato stroškov zastopanja obdolženega ne priglasi v kazenskem postopku, temveč le pri organu, pristojnem za brezplačno pravno pomoč, ki mu stroške izvajanja brezplačne pravne pomoči tudi odmeri in plača. Če zagovornik predlog za odmero nagrade in potrebnih stroškov vloži v kazenskem postopku, mora kazensko sodišče njegov predlog odstopiti v pristojno odločanje organu za brezplačno pravno pomoč. V nasprotnem primeru lahko zagovornik pridobi dva izvršilna naslova za plačilo stroškov za opravljeno delo.

Če pa je v konkretnem kazenskem postopku upravičeni tožilec oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec in je izid za obdolženca ugoden, mora kazensko sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov upoštevati določbo 46. člena ZBPP in odločiti, da mora upravičeni tožilec stroške obdolženega povrniti v korist proračuna Republike Slovenije. V tem primeru zagovornik stroške zastopanja obdolženega prav tako priglasi pri organu, pristojnem za brezplačno pravno pomoč, ki mu stroške izvajanja brezplačne pravne pomoči tudi odmeri in plača. Če pa zagovornik stroške zagovarjanja obdolženega priglasi v kazenskem postopku, kazensko sodišče njegov stroškovnik uporabi pri odločanju o povrnitvi stroškov na podlagi 46. člena ZBPP, stroškovnik pa odstopi pristojnemu organu za brezplačno pravno pomoč, da ta lahko zagovorniku odmeri nagrado in potrebne stroške.

4. Vloga državnega odvetništva

Na podlagi 34. člena ZBPP je državnemu odvetništvu podeljena pristojnost za vložitev tožbe zoper odločbo, s katero pristojni organ odloči o prošnji za brezplačno pravno pomoč. Zoper odločbe oziroma sklepe organa za brezplačno pravno pomoč ni pritožbe, mogoč pa je upravni spor, ki ga lahko sproži tudi državni pravobranilec. ⁹ Odločbe, s katerimi se odloča o brezplačni pravni pomoči, se vročajo tudi državnemu pravobranilcu.

Na podlagi 11. člena Zakona o državnem odvetništvu je državni pravobranilec tudi pristojen za vložitev tožbe v upravnem sporu v okviru varovanja javnega interesa in na ta način skrbi za premoženjske interese Republike Slovenije. Tako državno odvetništvo sproža tudi upravne spore v primerih, ko izpodbija sklepe, s katerimi so odvetnikom odmerjeni stroški.¹⁰

V praksi se dogaja tudi to, da državno odvetništvo poseže v odločitev sodišča še pred iztekom roka za sprožitev upravnega spora, ko sodišče na podlagi opozorila državnega odvetništva spremeni svojo odločitev o odmeri stroškov odvetniku in mu te zniža s popravo že izdanega sklepa. Najbolj sporne za državno odvetništvo so odločitve sodišč, s katerimi po njegovem mnenju nekritično sledijo prosilcem pri izbiri odvetnika izven okrožja sodišča, kjer poteka sodni postopek, ali v primeru zamenjav odvetnikov po uradni dolžnosti z odvetniki po sistemu brezplačne pravne pomoči. V slednjem primeru si namreč prosilec lahko sam izbere odvetnika, medtem ko si tistega po uradni dolžnosti ne more. Državno odvetništvo v teh primerih ni bilo uspešno, saj je sodišče odločilo, da gre za uresničitev načela enakopravnosti in pravice do proste izbire odvetnika na podlagi 30. člena ZBPP ter da izbira odvetnika ne sme biti omejena na kraj sojenja.

5. Prihodnost BPP

Področje brezplačne pravne pomoči naj bi bilo v prihodnje deležno prenove in posodobitve, pri tem pa moramo odvetniki še vedno stati na okopih in braniti svoj položaj, ker se vedno najde kdo, ki vidi rešitev za finančno preobremenjen sistem te pomoči v znižanju stroškov v delu, ki odpade na odvetnike. To seveda ni ustrezen način in treba bo najti druge, saj ni pričakovati, da bomo še kdaj z zakonom prisiljeni delati za polovično plačilo, drugo polovico pa bomo nosili sami, in to v nekaterih primerih celo neprostovoljno.¹¹ Znižanje plačila odvetnikom bi pomenilo hud poseg oblasti v samostojnost in neodvisnost odvetnikov in v preteklosti se je že izkazalo za nezakonit ukrep. Treba je iskati boljše, učinkovite rešitve sistema brezplačne pravne pomoči, zato odvetniki aktivno sodelujemo pri prenovi sistema s predlogi, ki ne pomenijo kršitve pravic ne prosilcev in ne izvajalcev.

V iskanju rešitev za finančno preobremenjenost sistema in optimizacijo postopka pridobivanja brezplačne pravne pomoči se sedaj ob prenovi sistema pojavlja več idej:

• znižanje cenzusa za pridobitev brezplačne pravne pomoči z dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka in različna obravnava odraslih ter otrok glede dohodka;
• možnost bolj natančnega vpogleda v premoženje prosilcev – povezovanje državnih organov (centri za socialno delo, Furs, zemljiška knjiga, banka …) in iskanje možnosti elektronskega povezovanja državnih organov;
• možnost uporabe obrazložitve odločb centrov za socialno delo o denarni socialni pomoči, ki že vsebuje podatke o premoženju;
• ponovna uvedba pravila, da se iz brezplačne pravne pomoči ne plačujejo potni stroški odvetnika z drugega območja in je to strošek prosilca;
• upoštevanje dejanske vrednosti kmetijskih in gozdnih zemljišč, in ne zgolj katastrskega dohodka;
• upoštevanje tržne vrednosti nepremičnin, in ne zgolj vrednosti po Gurs;
• pridobivanje podatkov o lastništvu nepremičnin v tujini;
• možnost preverjanja lastništva vrednih kovin, kriptovalut in računov izven Evropske unije;
• ugotavljanje fiktivnega dohodka;
• ugotavljanje dejanskega dohodka pri normiranih davčnih zavezancih;
• uvedba delne participacije upravičencev po posameznih razredih glede na premoženje;
• ukinitev možnosti zamenjave odvetnika po uradni dolžnosti z odvetnikom po sistemu brezplačne pravne pomoči, razen v primeru specialnih znanj odvetnika …

Vsekakor je mogoče pričakovati prenovo sistema brezplačne pravne pomoči, vendar je pot do dejanskih sprememb še dolga, saj je po oblikovanju rešitev treba najti še politično voljo in zakon sprejeti.

6. Sklep

Odvetniki lahko za učinkovit sistem brezplačne pravne pomoči in lasten ugled udeleženca v tem sistemu največ storimo tako, da svoje delo korektno, strokovno in dobro opravljamo ter ne iščemo načinov, kako bi iz naslova brezplačne pravne pomoči dobili več samo zato, ker plačnik ni naša stranka.

Največ očitkov, ki smo jih deležni, izhaja prav iz tega, da je v primerih, ko je dodeljena brezplačna pravna pomoč, velikokrat ugotovljeno, da se pred postopkom ne pretehta dovolj možnosti za uspeh, da se v želji po čim višjih stroških postavi previsoka vrednost spora, da se postopki podaljšujejo in zapletajo z namenom višanja stroškov. Slednje v premoženjskih sporih privede do neposrednega oškodovanja lastnih strank, ki morajo po tem, ko v postopku uspejo in prejmejo kakšno izplačilo, večji del prejetega vrniti sodišču na račun izplačane brezplačne pravne pomoči.

Ocena dela velike večine odvetnikov pa je dobra, saj so upravičenci deležni dobre pravne pomoči. Odvetniki si moramo prizadevati, da bomo ne zgolj v veliki večini, temveč vedno svoje delo korektno, strokovno in pošteno opravili ter za to prejeli tudi pošteno plačilo.

^* Članek za Odvetniško šolo 2025, 4. in 5. april 2025 v Portorožu.

¹ Ur. l. RS, št. 33/94 – MP, št. 7/94.

² Ur. l. RS, št. 15/14.

³ Drugi odstavek 2. člena ZBPP (Ur. l. RS, št. 48/01).

⁴ ZBPP-B (Ur. l. RS, št. 23/08).

⁵ Predlog ZBPP-B, EVA: 2007-2011-0003, številka: 00720-32/2007/13, Ljubljana, 20. december 2007.

⁶ Ur. l. RS, št. 97/14.

⁷ Vir SiStat, Statistični urad RS, https://pxweb.stat.si/SiStat/sl/Podrocja/Index/98/place-in-stroski-dela.

⁸ Ur. l. RS, št. 19/15.

⁹ Četrti odstavek 34. člena ZBPP.

¹⁰ Tako na primer UPRS opr. št. III U 166/2020, opr. št. III U 147/2022.

¹¹ Člen 5 ZOdv.