Razlage določil kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije

3810. Razlage določil kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije

Na podlagi 73. člena, 2. točke drugega odstavka kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 58/01) je komisija za razlago kolektivne pogodbe sprejela dne 24. 7. 2002

R A Z L A G E D O L O Č I L K O L E K T I V N E P O G O D B E
za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije

Določila 33. člena KP KŽIS določajo, da je delodajalec dolžan izplačati delavcu najmanj »štiri povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih dela«, če sodišče ugotovi, da je delavcu delovno razmerje nezakonito prenehalo. V praksi se v zvezi s tem odpira vprašanje, ali gre za neto ali bruto plačo ter vprašanje, kaj pomeni zadnje tri mesece dela.

Določila 33. člena KP KŽIS urejajo način izračuna pogodbene kazni, če se ugotovi, da je delavcu delovno razmerje nezakonito prenehalo. Višina pogodbene kazni je odvisna od delavčeve povprečne mesečne plače. Določila kolektivne pogodbe ne določajo, da bi bilo treba kot osnovo za izračun vzeti neto plačo oziroma le tisti del plače, ki se delavcu neposredno izplača, zato je treba kot plačo šteti celotno plačo, kakršna mu pripada po predpisih in pogodbi o zaposlitvi. Določila kolektivne pogodbe o plači, doseženi v zadnjih treh mesecih dela je treba uporabiti tako, kot so zapisana. Gre za plačo, ki jo je delavec prejel za zadnje tri mesece, ko je dejansko opravljal delo, torej v obdobje zadnjih treh mesecev ni mogoče šteti obdobij, v katerih je delavec prejemal nadomestilo plače.

Določila tretjega odstavka 36. člena kolektivne pogodbe določajo, da delodajalec, ki za delavce organizira izobraževanje izven delovnega časa, o pravicah delavcev odloča »dogovorno z reprezentativnim sindikatom«. Kolektivna pogodba ne določa, kakšne pravice ima delavec, ki se izobražuje v lastnem interesu. Določila 37. člena kolektivne pogodbe določajo le pravice tistih delavcev, ki jih delodajalec napoti na izobraževanje ali če se izobražujejo v interesu delodajalca. V teh primerih delavci z delodajalci sklenejo pogodbo, s katero se uredi obseg delovnega časa, ki je namenjen izobraževanju. Kadar je delavec napoten na izobraževanje izven delovnega časa, se pojavlja vprašanje, kako razrešiti položaj in odločiti o pravicah delavcev, če med delodajalcem in reprezentativnim sindikatom o tem ne pride do dogovora, ki ga predpostavlja 3. točka 36. člena kolektivne pogodbe.

Določila tretjega odstavka 36. člena kolektivne pogodbe pridejo v poštev le v primeru, ko delodajalec iz objektivnih razlogov ne more delavcem, ki jih napoti na izobraževanje, omogočiti izobraževanja v okviru redne razporeditve, prerazporeditve ali neenakomerne razporeditve delovnega časa. V primeru, da so delavci napoteni na izobraževanje izven delovnega časa, so s tem postavljeni v manj ugoden pravni položaj kot bi bili, če bi bili napoteni na izobraževanje med delovnim časom, zato je legitimna in smiselna ureditev, po kateri je treba v takšnem primeru pravice delavcev v zvezi z izobraževanjem urediti v dogovoru z delodajalcem. Gre za splošno urejanje pravic omenjenih delavcev, zato je pravilo o dogovoru med delodajalcem in reprezentativnim sindikatom po svoji naravi klavzula obligacijskega dela kolektivne pogodbe. To pa pomeni, da nesoglasje o tem vprašanju ob delodajalčevem vztrajanju o napotitvi delavcev na izobraževanje lahko preraste v kolektivni spor. Če je med delodajalcem in reprezentativnim sindikatom v organizaciji sklenjena kolektivna pogodba, ki ureja vprašanja preprečevanja in razreševanja kolektivnih delovnih sporov, je mogoče tovrstni spor poskusiti razrešiti na način, ki ga določa kolektivna pogodba, sicer pa je mogoče spor predložiti v reševanje delovnemu sodišču.