TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi odstavek 73. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, 75/02, 16/04 in 40/04 - ur.p.b.) je v neskladju z Ustavo. Zakonodajalec je dolžan ugotovljeno neskladje odpraviti v roku pol leta od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Do odprave ugotovljenega neskladja sodišče o predlogu tretjega za odlog izvršbe odloča na način, kot izhaja iz 22. točke obrazložitve te odločbe. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 83. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju in 76. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (Uradni list RS, št. 18/03) se zavrne. Sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 237/2003 z dne 3. 7. 2003 in sklep Okrajnega sodišča v Kopru št. I 61/2000 z dne 6. 5. 2003 se v delu, v katerem se nanašata na odločitev o predlogu za odlog izvršbe, in glede odločitve o stroških razveljavita. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Kopru v novo odločanje.

Cilj izvršilnega postopka ne more biti, da upnik pride do poplačila svoje terjatve za vsako ceno (ne iz premoženja dolžnika, ampak nekoga tretjega). Če pa zaradi izvršilnega postopka kljub temu pride do posega v pravice tretjega, mora ta imeti zagotovljeno učinkovito varstvo svojih pravic. Ob ureditvi ugovora tretjega, ko tretji, ki z veliko verjetnosti izkaže, da ima pravico, ki preprečuje izvršbo (npr. svojo lastninsko pravico izkaže z javno listino), ne more doseči, da izvršilno sodišče njegov ugovor vsebinsko obravnava, ureditev odloga izvršbe v prvem odstavku 73. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki ne predvideva izkaza verjetnosti obstoja pravice, ki preprečuje izvršbo, kot samostojnega pogoja za odlog izvršbe, ne nudi zadostnega varstva pravic tretjega, in je zato v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Izpodbijana ureditev pomeni nedopusten poseg v pravice tretjih, ki ni sorazmeren z zasledovanim ciljem, to je z zagotavljanjem učinkovitosti izvršbe. Odločitev Višjega sodišča, ki temelji na neustavni zakonski določbi, je neustavna iz istih razlogov in krši pritožnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o predlogu tretjega za odlog izvršbe sicer ukvarjalo z vprašanjem verjetnosti izkaza zatrjevanje pravice in ocenilo, da tretji s tem, da je predložil prometno dovoljenje na svoje ime, ni niti verjetno izkazal, da je lastnik avtomobila. Ob upoštevanju, da je šlo le za ugotavljanje verjetnega izkaza pravice, je odločitev sodišča, da pritožnik v obravnavanem primeru ni niti verjetno izkazal obstoja lastninske pravice na vozilu, očitno napačna in zato krši pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave.