TFL Vsebine / TFLGlasnik

Pravica do plačanega letnega dopusta je temeljna socialna pravica delavca. Lahko se zgodi, da delavcu po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ostane neizrabljen dopust. Vprašanje, ki se ob tem zastavi, je, ali je delavec, glede na ugotovljene okoliščine, ki so razlog za to, da ni izrabil plačanega letnega dopusta, upravičen do denarnega nadomestila zaradi neizrabe svoje pravice. Na tem področju obstaja bogata sodna praksa Sodišča EU in nacionalnih sodišč, ki sodijo v delovnih sporih, in ta praksa pomembno vpliva na razvoj tega instituta. Zato je v obravnavanem prispevku opravljen pregled novejše sodne prakse o upravičenosti delavca do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Pravica do plačanega letnega dopusta je temeljna socialna pravica delavca. Določena je v številnih mednarodnih in evropskih dokumentih. Temeljni dokument Mednarodne organizacije dela je Konvencija MOD št. 132 o plačanem letnem dopustu. V okviru Sveta Evrope je v revidirani Evropski socialni listini priznana pravica do najmanj štiritedenskega plačanega letnega dopusta.³ Na ravni Evropske unije (EU) Listina Evropske unije o temeljnih socialnih pravicah (Listina)⁴ med poštenimi in pravičnimi delovnimi pogoji delavca posebej omenja pravico vsakega delavca do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta.⁵ Na ravni sekundarnega prava EU vprašanje nadomestila za neizrabljen letni dopust podrobneje ureja Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES),⁶ ki v drugem odstavku 7. člena določa, da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Ta določba ni navedena med določbami Direktive 2003/88/ES, pri katerih so dovoljena odstopanja ali drugačno urejanje v pogodbi o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

Zelo pomembno vlogo v EU ima Sodišče EU. To pravo EU razlaga, njegove odločbe so zavezujoče in učinkujejo erga omnes, ter ne zgolj inter partes med strankami spora. Sodišče EU s svojimi stališči pomembno vpliva tudi na razvoj obravnavanega instituta. S tega vidika so zanimive odločbe, ki so bile izdane v zvezi s pravilno razlago 31. člena Listine in 7. člena Direktive 2003/88/ES. V tem okviru je treba opozoriti na sodbe Sodišča EU v naslednjih zadevah: Schultz-Hoff in drugi (C-350/06), Stringer in drugi (C- 520/06), Neidel (C-337/10), Bollacke (C-118/13), Fenoll (C-316/13), Maschek (C-341/15), King (C- 214/16), Kreuziger (C-619/16), Bauer (C-569/16 in C-570/16) ter Max-Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften (C-684/16).

Sodna praksa Sodišča EU

Pravico do plačanega letnega dopusta vsakega delavca je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU treba šteti za posebej pomembno načelo socialnega prava EU, od katerega odstopanja niso mogoča, in ki ga lahko pristojni nacionalni organi izvajajo samo v mejah, izrecno navedenih v Direktivi 2003/88/ES. Pravica do plačanega letnega dopusta kot načelo socialnega prava EU ni le posebej pomembna, ampak je tudi izrecno določena v drugem odstavku 31. člena Listine, ki ji prvi odstavek 6. člena Pogodbe o EU priznava enako pravno veljavnost, kot jo imata temeljni pogodbi, Pogodba o Evropski uniji in Pogodba o delovanju Evropske unije.⁷

V skladu z ustaljeno sodno prakso je pravica do letnega dopusta le eden od dveh delov pravice do plačanega letnega dopusta kot temeljnega načela socialnega prava EU, saj ta pravica vključuje tudi pravico do plačila. Izraz »plačani letni dopust«, ki ga je zakonodajalec EU med drugim uporabil v 7. členu Direktive 2003/88/ES, namreč pomeni, da mora biti delavec tudi med letnim dopustom plačan. V obdobju počitka in oddiha mora prejeti običajno plačo.⁸ Plačilo dopusta je namenjeno temu, da lahko delavec dopust, do katerega je upravičen, dejansko izrabi.⁹ Cilj pravice do plačanega letnega dopusta je delavcu omogočiti, da se spočije od izvajanja nalog, ki jih ima na podlagi pogodbe o zaposlitvi, in da ima na voljo čas za sprostitev ter razvedrilo.¹⁰ Z določbo, po kateri minimalnega obdobja plačanega letnega dopusta, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja, ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, se želi zagotoviti, da ima delavec na voljo dejanski počitek, da se zagotovi učinkovito varstvo njegove varnosti in njegovega zdravja.¹¹

Ko delovno razmerje preneha, delavec plačanega letnega dopusta, do katerega je upravičen, dejansko ne more več izrabiti. Da bi se preprečilo, da bi bila zaradi te nezmožnosti delavcu odvzeta vsaka možnost uveljavljati to pravico, čeprav v denarni obliki, drugi odstavek 7. člena Direktive 2003/88/ES določa, da ima delavec za neizrabljene dni letnega dopusta pravico do denarnega nadomestila.¹² Ta določba za nastanek pravice do denarnega nadomestila ne določa nobenega drugega pogoja kot tega, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja tega delovnega razmerja upravičen.¹³

Iz sodne prakse Sodišča EU nadalje izhaja, da navedena določba nasprotuje nacionalni zakonodaji ali praksi, v skladu s katerima se delavcu, ki ni imel možnosti, da celoten letni dopust, do katerega je bil upravičen, izrabi pred prenehanjem delovnega razmerja (zlasti zato, ker je bil v celotnem referenčnem obdobju ali v njegovem delu na bolniškem dopustu), ob prenehanju tega delovnega razmerja za neizrabljen plačani letni dopust ne izplača nikakršnega denarnega nadomestila.¹⁴ Enako velja za delavke na porodniškem dopustu, ki so zaradi tega dejstva nezmožne opravljati svoje naloge v okviru svojih delovnih razmerij in katerih pravice do plačanega letnega dopusta morajo biti zagotovljene v času tega porodniškega dopusta ter mora biti omogočeno, da se te pravice izkoristijo v obdobju, ki ni obdobje porodniškega dopusta.¹⁵

Sodišče je prav tako razsodilo, da se 7. člena Direktive 2003/88/ES ne sme razlagati tako, da lahko pravica do plačanega letnega dopusta in posledično pravica do denarnega nadomestila iz drugega odstavka tega člena ugasneta zaradi smrti delavca. Poudarilo je, da bi v primeru, če bi obveznost plačila za letni dopust ugasnila s prenehanjem delovnega razmerja zaradi smrti delavca, to pomenilo, da bi nepredvidljiva okoliščina povzročila retroaktivno popolno izgubo same pravice do plačanega letnega dopusta.¹⁶ Zato se pravica do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust z dedovanjem lahko prenese na njegove pravne naslednike.¹⁷ Ugasnitev pridobljene pravice delavca do plačanega letnega dopusta ali njegove povezane pravice do nadomestila za neizrabljen letni dopust v primeru prenehanja delovnega razmerja, ne da bi zainteresirana oseba imela dejansko možnost, da to pravico do plačanega letnega dopusta uveljavi, bi škodovala vsebini te pravice.¹⁸ Prejetje denarnega nadomestila, če je delovno razmerje prenehalo s smrtjo delavca, je torej nujno za zagotovitev polnega učinka pravice do plačanega letnega dopusta, ki je delavcu zagotovljena.¹⁹

Sodišče EU je posebej poudarilo, da na podlagi njegove sodne prakse, ni mogoče sklepati, da mora biti delavec, ne glede na okoliščine, ki so razlog za to, da ni izrabil plačanega letnega dopusta, še vedno upravičen do pravice do letnega dopusta iz prvega odstavka 7. člena Direktive 2003/88/ES, v primeru prenehanja delovnega razmerja pa do pravice do nadomestila zanj v skladu z drugim odstavkom tega člena.²⁰

Navedeni člen direktive načeloma ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa podrobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta, ki je izrecno podeljena s to direktivo, vključno z izgubo navedene pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, vendar le, če je imel delavec, čigar pravica do plačanega letnega dopusta je ugasnila, dejansko možnost izrabiti pravico, ki mu je zagotovljena z navedeno direktivo.²¹

Celoten članek je dostopen za naročnike!