TFL Vsebine / TFLGlasnik

Pred časom je državljan, kot tožeča stranka v sodnem postopku, Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (v nadaljevanju: VDT) poslal zahtevo za začetek postopka pred Vrhovnim sodiščem RS (v nadaljevanju: VS) z zahtevo za varstvo zakonitosti. To je bilo zadnje pravno sredstvo, ki ga je imel državljan na voljo pred vložitvijo ustavne pritožbe. VDT je njegovo zahtevo zavrnilo. Državljan je nato vložil ustavno pritožbo. Ustavno sodišče RS je pritožbo zavrnilo kot prepozno! Ustavno pritožbo je treba vložiti v 60 dneh po izčrpanju zadnjega pravnega sredstva. Ustavno sodišče zahteva, da pritožniki najprej izčrpajo pravna sredstva tudi pred VS, vključno z zahtevo za varstvo zakonitosti.[1]

V tem, recimo temu »redkem primeru«, pa je samovoljna praksa ustavnega sodišča takšna, da 60-dnevni rok dejansko šteje od odločitve višjega sodišča in da se vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki bi moralo biti zadnje pravno sredstvo pred ustavno pritožbo, sploh ne šteje v ta rok. Ustavno sodišče v svoji sodni praksi, ki smo jo s težavo odkrili (o njej nas je seznanil prof. dr. Jurij Toplak), ravna, kot da se zahteva za varstvo zakonitosti, če je vložena pri Vrhovnem sodišču RS, šteje za »pravno sredstvo«, kadar pa je zahteva vložena pri Vrhovnem državnem tožilstvu RS, pa se ne šteje za »pravno sredstvo«. Številni odvetniki, vključno z velikimi odvetniškimi družbami, so zaradi tega zamudili 60-dnevni rok za vložitev ustavnih pritožb.[2] O tem bo moralo presoditi Evropsko sodišče za človekove pravice in odločiti, če je Slovenija s tem, ko v sodbi višjega sodišča ni navedenega obvestila ali pouka o pravnih sredstvih, v zakonodaji pa ni pojasnila, kaj je pravilno pravno sredstvo in kaj je pravilni postopek za njegovo uporabo, kršila pravico do učinkovitega pravnega sredstva in dostopa do sodišča.

Navedeno je bistvenega pomena tudi za naslednji primer. Državljan je zadnji odgovor višjega sodišča v prekrškovni sodni zadevi prejel 10. oktobra 2022. Potem je Vrhovnemu sodišču RS poslal pritožbo, ki jo je to sodišče z dopisom 21. novembra 2022 odstopilo okrajnemu sodišču, to pa je v dopisu državljanu zapisalo, da zoper odločbo višjega sodišča ni pritožbe, in pojasnilo, da se lahko vloži pobudo za vložitev izrednega pravnega sredstva na VDT. To je državljan storil. Potem pa je prejel še odgovor VS, ki je prispel kar z neformalno pošto. V tem odgovoru VS je zapisano, da lahko v prekrškovnih postopkih izredno pravno sredstvo vloži le vrhovni državni tožilec, in sicer v primeru, da soglaša s stranko, ki da pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zelo čudna in nadvse sporna razlaga zakona.

Zakon o prekrških (ZP-1)[3] določa:

» Zahteva za varstvo zakonitosti

169. člen

(1) Zahteva za varstvo zakonitosti se lahko vloži zoper vsako odločbo, izdano na drugi stopnji, oziroma vsako pravnomočno odločbo, če je kršen ta zakon ali predpis, ki določa prekršek.

(2) Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pravnega sredstva po tem zakonu.

(3) Pri odločanju o vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti državni tožilec upošteva zlasti naravo in težo domnevne kršitve, pomen zadeve in posledice odločitve za pobudnika in druge udeležence v postopku ter potrebo po zagotavljanju pravne varnosti, enotne uporabe prava ali pomen za razvoj prava preko sodne prakse.

Odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti

170. člen

O zahtevi za varstvo zakonitosti odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije v senatu treh sodnikov na nejavni seji.

171. člen

Glede postopka za varstvo zakonitosti se smiselno uporabljajo določbe zakona o kazenskem postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti.«

Zakon torej določa, da stranka v sodnem postopku lahko VDT le »predlaga« vložitev izrednega pravnega sredstva (zahteve za varstvo zakonitosti), o tej »pobudi« pa odloči vrhovni državni tožilec. A s tem o pobudi še ni dokončno odločeno. Dokončno o njej odloči senat treh sodnikov Vrhovnega sodišča RS.

Zakon izrecno ne izključuje možnosti, da o odločitvi VDT presoja še VS, kadar se VDT s pobudo stranke ne strinja in jo zavrne. Menim, da bi VS moralo na zahtevo stranke presojati odločitev VDT ne »tudi«, pač pa predvsem v primeru, ko VDT pobudo stranke zavrne. Očitno je namreč, da zakon že v naslovu členov razlikuje med »zahtevo«, kar pomeni njeno vložitev in »odločanjem« o zahtevi. Tudi omenjene odločitve Ustavnega sodišča RS govorijo o vloženi zahtevi. Zakon pa po jezikovni razlagi ne omogoča takojšnje vložitve zahteve neposredno na VS, ampak najprej na VDT.

Takšna pravna ureditev je ustavno sporna tudi zato, ker ni dovolj razumljiva. Dopušča preveč manevrskega prostora za samovoljno razlago sodišča, kaj sploh in kaj točno pomeni njena vsebina, hkrati pa ne daje strankam na voljo varovalke, da se ne bi razlagala izključno v njihovo škodo – kot se je to zgodilo v obravnavanem primeru: zavrnilna odločitev VDT je dokončna.

Če združimo zakonsko ureditev z že staro, a žal tudi »med številnimi odločitvami skrito« prakso ustavnega sodišča, dobimo sklep, da se strankina pobuda za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti šteje za pravno sredstvo le, če se je s pobudo stranke strinjal vrhovni državni tožilec, senat treh sodnikov Vrhovnega sodišča RS pa se z odločitvijo tožilca ni strinjal. A ni mogoče z gotovostjo vedeti, da je sklep pravilen. Vsekakor gre za nerazumno in nadvse sporno pravno stališče. Mogoče pa ga je razumeti v kontekstu vselej prisotne in velike želje Ustavnega sodišča RS, da bi obravnavalo čim manj ustavnih pritožb.[4]

Problem je tudi, da poduk o učinkovitem pravnem sredstvu v sodbi višjega sodišča in v prvem odgovoru VDT ni bil podan. Menim, da bi moral biti podan, saj morajo biti strankam na voljo pravna sredstva, ki so učinkovita, o njih pa morajo biti jasno in razumljivo podučene. A če bi samo zaradi tega vprašanja na Ustavno sodišče RS vložili ustavno pritožbo, je to sodišče najverjetneje ne bi sprejelo v obravnavo, saj ni videti nobenega razloga, da bi želelo odstopiti od svoje, prej omenjene prakse. Vlogo bi skoraj zagotovo označilo za prepozno (četudi zakon dovoljuje vložitev sicer prepozne ustavne pritožbe, če so za to podani opravičljivi razlogi – a o teh razlogih spet odloča ustavno sodišče).

Opombe:

[1] Tako odločbi ustavnega sodišča št. Up-374/17, z dne 6. julija 2017 in Up-624/11-16, z dne 3. julija 2014.

[2] Glej npr. zadeve Up-58/98, z dne 5. julija 2000; Up-80/94, z dne 23. novembra 1995; Up-58/98, z dne 5. julija 2000; Up-748/04, z dne 22. marca 2005.

[3] Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13, 74/14 – odl. US, 92/14 – odl. US, 32/16, 15/17 – odl. US, 73/19 – odl. US, 175/20 – ZIUOPDVE in 5/21 – odl. US.

[4] Glej npr. Rok Čeferin: Nujnost sprejema ustavnih sprememb z namenom razbremenitve Ustavnega sodišča, v: Ciril Ribičič in Domen Končan (ur.): Spreminjanje ustave. Inštitut za ustavno pravo, Ljubljana 2023, str. 29–34.