TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi odstavek 502. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 - popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 56/03, 116/03 - ur.p.b. in 43/04) se razveljavi v delu, ki se glasi: "po uradni dolžnosti." Tretji odstavek 109. člena Zakona o kazenskem postopku se razveljavi v delu, ki se glasi: "Zoper sklep senata o začasnem zavarovanju ni pritožbe." Odločitev iz prejšnje točke se izvrši tako, da se smejo do sprejema drugačne ureditve stranke in osebe, katerih pravice so prekršene, pritožiti zoper sklep senata na glavni obravnavi o začasnem zavarovanju. Za postopek s pritožbo in za odločanje o njej se uporabljajo 400. člen, prvi, tretji in peti odstavek 402. člena, prvi odstavek 403. člena in 405. člen Zakona o kazenskem postopku. Določbe Zakona o kazenskem postopku, ki urejajo pogoje in postopek odreditve ter trajanje in prenehanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, so v neskladju z Ustavo iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve te odločbe. Državni zbor je ugotovljena neskladja z Ustavo iz prejšnje točke dolžan odpraviti v roku enega leta. Drugi odstavek 109. člena in prvi odstavek 506.a člena Zakona o kazenskem postopku nista v neskladju z Ustavo.

Načelo pravne države, ki ga vsebuje 2. člen Ustave, in številne človekove pravice in temeljne svoboščine človeku zagotavljajo svobodo in varnost pred samovoljnimi, nezakonitimi in čezmernimi posegi represivnega aparata države. Svoboda in varnost pred posegom kazenskega represivnega aparata sta mu zagotovljena vse dotlej, dokler ni sam posegel v pravno zavarovane dobrine drugih posameznikov ali družbe kot celote na način, ki je prepovedan in inkriminiran s kazenskim zakonom. Ali je posameznik na ta način prekršil pravno zavarovane dobrine drugih, pa se ugotavlja v kazenskem postopku. Poseg kazenskega represivnega aparata države v posameznikove človekove pravice in temeljne svoboščine je tako načeloma dopusten šele tedaj, ko je bilo protipravno ravnanje posameznika ugotovljeno z obsodilno sodbo sodišča. Vsakdo namreč velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Domneva nedolžnosti pa ima še druge, specifično kazensko procesnopravne funkcije. Tako mora krivdo zatrjevati in dokazovati tožilec, če pa je sodišče po izvedenem dokaznem postopku v dvomu in krivda obdolžencu ni nesporno dokazana, mora obdolženo osebo oprostiti. Prepoved represivnih posegov v posameznikovo sfero pred morebitno obsodilno sodbo pa ni absolutna. Kakor domneva nedolžnosti ne preprečuje uvedbe kazenskega postopka, tako tudi ne preprečuje prisilnih ukrepov pred njegovim koncem, a seveda le, če so zanje izpolnjeni ustrezni pogoji. Zaradi pomembnih funkcij, ki jih imata kazensko pravo in sam kazenski postopek (npr. zagotovitev navzočnosti procesnih subjektov, zagotovitev dokazov, zagotovitev učinkovitosti prisilnih ukrepov, ki bi sledili morebitni obsodilni sodbi, varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin drugih), so nujni različni ukrepi, ki posegajo v obdolženčeve človekove pravice in temeljne svoboščine, izjemoma (neposredno ali po svojih učinkih) pa tudi v človekove pravice in temeljne svoboščine tretjih oseb, še preden se izreče sodba. V primerih takšnih ukrepov morajo pravila kazenskega postopka določati vsebinske pogoje in procese odločanja, ki zagotavljajo ravnovesje med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami na eni strani ter zasledovanjem omenjenih funkcij kazenskega postopka na drugi. Zakon, ki ureja posamezni omejevalni ukrep, mora določno in v skladu z Ustavo urediti vsebinske pogoje in procese odločanja za odreditev, trajanje in prenehanje takšnega ukrepa. Ustava neposredno ne ureja začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi in tako ne določa neposredno vsebinskih pogojev za njegovo odreditev. To pa še ne pomeni, da iz Ustave ne izhajajo pomembna merila, ki jim mora zadostiti zakonska ureditev, da ne bi bila v neskladju z Ustavo. Začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Pravila ZKP, ki dopuščajo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, pomenijo poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Prvi pogoj dopustnosti posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine je po ustaljeni ustavnosodni presoji ta, da poseg temelji na legitimnem, stvarno upravičenem cilju. Poleg tega je treba po ustaljeni ustavnosodni presoji vselej oceniti še, ali je ta v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države tudi v primerih, ko se z njimi zasleduje legitimen cilj (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. Ta test obsega presojo treh vidikov posega: 1) ali je poseg sploh nujen (potreben) za dosego zasledovanega cilja; 2) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je ta cilj s posegom dejansko mogoče doseči; 3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Šele če poseg prestane vse tri vidike testa, je ustavno dopusten. Dopustnost omejitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin z represivnimi ukrepi pred izrekom sodbe se v kazenskem procesnem pravu presoja s pomočjo verjetnosti, da je oseba, katere pravica se omejuje, storila kaznivo dejanje. Sorazmernostno ravnovesje med pravico, v katero je poseženo, in ciljem, ki se s posegom zasleduje, se vzpostavlja s pomočjo dokaznega standarda. Ta je toliko strožji, kolikor intenzivnejši je poseg in kolikor pomembnejša je pravica, v katero je poseženo. To je bistveni pogoj za to, da se domneva nedolžnosti toliko umakne, da ne preprečuje več represivnega posega v posameznika. ZKP je zato v neskladju z Ustavo, ker ne določa dokaznega standarda oziroma stopnje verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, s katerim je bila protipravno pridobljena premoženjska korist, kot vsebinskega pogoja za odreditev začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi že v predkazenskem postopku. Pri presoji sorazmernosti v ožjem smislu v okviru presoje ustavnosti vsebinskih pogojev omejevalnih ukrepov v kazenskem postopku so poleg dokaznega standarda bistveni tudi pogoji, ki omejujejo obseg omejevalnega ukrepa, da bi ta ne postal nesorazmeren. Ker gre pri začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi za trajajoč omejevalni ukrep, je treba že na zakonski ravni določno omejiti njegovo trajanje. ZKP o tem ne vsebuje nobene izrecne določbe, zato omogoča pretiran poseg v pravico do lastnine iz 33. člena Ustave. Sodišče lahko odredi začasno zavarovanje zahtevka takrat, kadar prihaja v poštev odvzem premoženjske koristi, zato mora takšno začasno zavarovanje ustrezati ocenjeni vrednosti premoženjske koristi, ki naj bi bila pridobljena s kaznivim dejanjem. S tem se ustrezno omejuje stvarni obseg začasnega zavarovanja v razmerju do domnevno pridobljene premoženjske koristi. Upoštevaje napotilno določbo ZKP in določbe ZIZ, ki omejujejo izvršbo, je neutemeljen očitek pobudnikov, da izpodbijana ureditev omogoča ustavno nedopustno ogrožanje socialne varnosti in dostojanstva z izdajo sklepa o začasnem zavarovanju premoženjske koristi. Ustavno sodišče je v zadevi U-I-18/93 pojasnilo, katera procesna jamstva izhajajo iz dejstva, da se določen omejevalni ukrep odredi s sodno odločbo. Ta jamstva so pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravna jamstva, ki izhajajo iz 29. člena Ustave, domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Izpodbijani prvi odstavek 502. člena ZKP med drugim določa, da začasno zavarovanje odredi sodišče po uradni dolžnosti. S tem je ZKP v neskladju z domnevo nedolžnosti oziroma, natančneje povedano, z njeno zahtevo po tem, da trditveno in dokazno breme nosi tožilec. Prav tako je v neskladju z zahtevo po nepristranskosti sodnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ker se po izpodbijani ureditvi začasno zavarovanje odredi po uradni dolžnosti, zanj ni potreben predlog tožilca, posledično pa stranka oziroma oseba, ki jo ukrep prizadene, ne more izjaviti svojega stališča v zvezi z začasnim zavarovanjem in navajati dokaze za to stališče. S tem je zakonodajalec posegel v pravice oseb, zoper katere je ukrep uporabljen, do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), do sodnega varstva (23. člen Ustave) in do temeljnih pravnih jamstev v kazenskem postopku (29. člen Ustave). Zakonodajalec bo moral oblikovati način, ki bo ustrezno omilil odsotnost predhodne kontradiktornosti pri odločanju o začasnem zavarovanju. Ko začasno zavarovanje odredi senat na glavni obravnavi, zoper to odločitev izrecno ni pritožbe niti drugega pravnega sredstva. Morebitne nepravilnosti ali nezakonitosti takšnega sklepa ni mogoče, po naravi stvari, uveljavljati niti v pritožbi zoper sodbo, saj je po zaključku prvostopenjskega postopka ukrep bodisi v celoti odpravljen bodisi nadomeščen z izrekom odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi. Na ta način je poseženo v posameznikovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Cilj te omejitve ni razviden niti iz ureditve same niti iz narave stvari. Ker Ustavnemu sodišču ni znan cilj omejitve, ni moglo ugotavljati njene nujnosti (potrebnosti), primernosti in sorazmernosti v ožjem smislu. V organizacijskem smislu o začasnem zavarovanju v vsakem primeru odloči sodišče, kar je skladno z zahtevami prvega odstavka 23. člena Ustave. Tako ni v neskladju z Ustavo določitev pristojnosti za odločanje o tej zahtevi s strani sodnih organov, kot je to določeno v drugem odstavku 109. člena ZKP. Pobudniki izpodbijajo tudi ustavnost prvega odstavka 506.a člena ZKP, ki ureja način ravnanja s premoženjem, ki služi za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi. Pri tem se od sodišča zahteva posebej hitro postopanje ter da s premoženjem ravna kot dober gospodar. Določba o hitrem postopanju pomeni zahtevo sodišču, naj ravna skladno z določbo prvega odstavka 23. člena Ustave o sojenju brez nepotrebnega odlašanja. Določba, da je sodišče dolžno s premoženjem ravnati kot dober gospodar, pomeni vpeljavo civilnopravnega standarda, ki skuša po možnosti omiliti intenzivnost posega v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave), da bi ta ne bil večji, kot je nujno potrebno. S tem je ta določba skladna z načelom sorazmernosti.