TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se sklep št. 2142-2689/2018/5 (1312-14) z dne 19. 12. 2018 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Določil 1. in 3. alineje 2. odstavka 68. člena ZTuj-2 ni mogoče uporabiti kot objektivna kriterija za znatno begosumnost po Dublinski uredbi. "Nesodelovanje v postopku" se nanaša na nesodelovanje v postopku v tisti državi, ki izvaja postopek odstranitve oziroma v primeru Dublinske uredbe postopek predaje, ne pa na nesodelovanje tujca oziroma prosilca za azil v neki drugi državi članici na poti v Evropo ali celo v nečlanici EU. V izpodbijanem aktu pa tožena stranka tožniku očita nesodelovanje v postopku na Hrvaškem in niti ne v Sloveniji. Pojem "nesodelovanja v postopku" iz 5. alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2 ne ustreza kriterijem natančnosti in predvidljivosti, zato take določbe po stališču Sodišča EU "ni mogoče uporabiti.16 Posledično to pomeni, da je izpodbijani akt nezakonit tudi z vidika člena 28(2) in člena 2(n) Dublinske uredbe ob tem, da sodišče ob presoji izpodbijanega akta in preko zaslišanja tožnika ni ugotovilo, da bi tožnik tako očitno izkazoval nesodelovanje v postopku, da bi v tem konkretnem primeru sodišče kljub navedeni sodni praksi Sodišča EU in ESČP lahko (izjemoma) uporabilo obravnavani kriterij iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2.

Eden od pogojev oziroma kriterijev za odločitev o pridržanju je tudi, da "ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov" od pridržanja. Sodišče ugotavlja, da je treba tožbi ugoditi tudi iz razloga, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov od pridržanja. Slovenski zakonodajalec kvečjemu uredil manj prisilno sredstvo od pridržanja v centru za tujce in sicer pridržanje na območje azilnega doma, kar pa je manj prisilni ukrep znotraj okvirov ukrepa odvzema prostosti, ne gre pa za manj prisilni ukrep od odvzema prostosti. Ker noben od možnih manj prisilnih ukrepov, kot je odvzem prostosti v ZMZ-1 ni urejen, tožena stranke ne more izvajati tega ukrepa v primerih, ko ni povsem očitno, da je tožnik znatno begosumen. Takšen pa je konkreten primer glede na dosedanjo obrazložitev sodbe. Posledica pravnomočnosti te sodne odločbe je tudi ta, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja v Centru za tujce na podlagi Dublinske uredbe.