TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 37861/2015 z dne 5. 8. 2021 kršena določba prvega odstavka 228. člena Kazenskega zakonika na način iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

V opisanem ravnanju je podan zakonski znak preslepitve v izvršitveni obliki, da je obsojenec oškodovancem prikrival, da obveznosti ne bodo izpolnjene.

V opisu navedeno dejstvo, da naj bi obdolženec predstavnikom oškodovane družbe zagotavljal, da bo dobavljeno blago plačano, saj da ima družba zagotovljene posle, zaradi česar so mu v oškodovani družbi omogočili nakup blaga z odlogom plačila, sam zase ne zadošča za konkretizacijo preslepitve. Tudi dejstvo preusmeritve sredstev na tretjo družbo samo po sebi ne predstavlja uresničitve zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1. V luči vseh ostalih v opisu navedenih okoliščin (prejem plačila s strani naročnika ter navedba, da je družba ustvarjala prihodke in imela denarni tok, ki ji je omogočal plačilo obveznosti do oškodovane družbe, pa je obdolženec ta sredstva porabil v druge namene) pa kot spremljajoča okoliščina utrjuje konkretizacijo obdolženčevega namena, da obveznosti do oškodovane družbe ostanejo delno neporavnane.

Ob tem velja pripomniti, da v opisu časovni trenutek prenosa sredstev na novo družbo ni opredeljen, iz opisa izhaja le, da je do prenosa sredstev prišlo, zaradi česar je bila izvršba oškodovane družbe neuspešna. Vprašanje, ali so v opisu zatrjevana dejstva dejansko bila podana na način, kot so opisana in obtožbeno zatrjevana, ter ali v dejanskem smislu opravičujejo zaključek o obstoju preslepitvenega namena, pa ni predmet preizkusa Vrhovnega sodišča.