TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. kolizijska pravila,
2. mednarodno pristojnost,
3. priznanje in izvršitev,
4. sprejemljivost (acceptance) javnih listin.

Poleg tega določa še transnacionalno potrdilo o dedovanju.

1. Obseg uporabe UD

1.1. Osebne meje

UD se uporablja za urejanje dedovanja oseb z zadnjim ali prejšnjim običajnim prebivališčem v državah članicah (4. člen in 1. točka prvega odstavka 10. člena UD). Uporabi se tudi za dedovanje državljanov članic EU, čeprav nimajo običajnega prebivališča v eni od držav članic, če v državi državljanstva leži zapuščina.

Zgolj po legi zapuščine v EU pride UD v poštev tudi za državljane in rezidente tretjih držav, če v tretji državi, s katero je zadeva tesno povezana, postopka ni mogoče začeti ali izvesti v razumnih okvirih ali če postopek tam ni mogoč (11. člen UD).

1.2. Mednarodni element

Mednarodni element v določbah UD ni omenjen, vendar se, kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 7 in 67, UD uporablja za dedovanja s čezmejnimi posledicami.² Tudi namen uredbe je premostitev razlik, ki so posledica vpliva različnih pravnih redov na isto dedovanje.

Mednarodni ali čezmejni element je podan, kadar torej pravno razmerje dedovanja sega v več pravnih redov. To se zgodi, če je zapustnik menjal kraje svojega običajnega prebivališča, če je imel državljanstvo drugje kot običajno prebivališče ali je imel več državljanstev ali nobenega, če je vstopil v čezmejno družinsko razmerje, če zapuščina obsega premoženje, ki je v več državah članicah.

Značilen primer: slovenski državljan z običajnim prebivališčem v Rebubliki Sloveniji (RS) je zapustil premoženje v RS in nepremičnino v Republiki Hrvaški. Dediči so slovenski državljani z običajnim prebivališčem v RS. Čezmejni element je kljub temu podan, čeprav se zapuščinski postopek po 4. členu UD univerzalno za vso zapuščino vodi v RS, ker bodo učinki slovenskega sklepa o dedovanju potrebni tudi za uveljavljanje pravic do nepremičnine na Hrvaškem.

V drugem primeru je imel zapustnik zadnje običajno prebivališče, državljanstvo in premoženje le v RS. Kljub temu se po UD lahko izda evropsko potrdilo o dedovanju (EPD), ker zanj ni posebej zahtevan preizkus mednarodnega elementa. Zato se to potrdilo lahko uporablja tudi v domačem pravnem prometu.

1.3. Stvarne meje

UD obsega vsa civilnopravna vprašanja glede dedovanja, torej vse oblike prehoda premoženja, pravic in obveznosti zaradi smrti, ne glede na to, ali gre za prehod po volji zapustnika na podlagi razpolaganja za primer smrti ali za prehod z dedovanjem na podlagi zakona. Posebej izključene so davčne, carinske in upravne zadeve, status fizičnih oseb ter družinska in z njimi primerljiva razmerja, pravna ali poslovna sposobnost fizičnih oseb.

S področja uporabe uredba izključuje tudi zadeve, ki se nanašajo na premoženjska razmerja med zakoncema in premoženjska razmerja, ki imajo po pravu, ki se uporablja za takšna razmerja, primerljive učinke kot zakonska zveza, če ne urejajo dednih zadev. Zadeve, ki se nanašajo na premoženjske zadeve med zakoncema v zakonskih sporih in so izključene s področja uporabe Uredbe 650/2012, se rešujejo v skladu z nacionalnim kolizijskim pravom.

Sodišče EU je v zadevi C-558/16, Mahnkopf, odločalo o vprašanju, ali se četrtina dednega deleža, ki pripade preživelemu zakoncu v skladu s prvim odstavkom 1371. člena nemškega BGB, lahko uvrsti pod določbe dednega prava ali prava, ki ureja premoženjska razmerja zakoncev. Nemško Vrhovno sodišče je odločilo, da se zadeva na podlagi nacionalnega prava presoja po pravu, ki ureja premoženjska razmerja med zakoncema. Kljub temu je v tej zvezi vprašanje za predhodno odločanje oblikovalo v smeri, ali se lahko dedni delež preživelega zakonca, četudi je delno posledica povečanja v skladu z določbo, ki ureja premoženjskopravna razmerja, v celoti vključi v EPD.

Sodišče EU je razsodilo, da nacionalna določba, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki ob smrti enega od zakoncev določa pavšalno izravnavo skupnega premoženja s povečanjem dednega deleža preživelega zakonca, spada na področje uporabe navedene uredbe.

Zadevo C-404/14 je sprožila M. Matoušková kot sodna pooblaščenka v zapuščinskem postopku, in sicer za določitev sodišča, ki je pristojno za potrditev dogovora o delitvi zapuščine, ki ga je skrbnik mladoletnih otrok sklenil v njunem imenu. Sodišče EU je glede zastopanja mladoletnih dedičev zavzelo stališče, da je Uredbo št. 2201/2003 o zakonskih sporih in vprašanjih starševske odgovornosti treba razlagati na način, da je odobritev sporazuma o delitvi dediščine, ki ga za račun mladoletnih potomcev sklene skrbnik, ukrep, ki se nanaša na izvrševanje starševske odgovornosti v smislu prvega odstavka točke (b) 1. člena te uredbe, zato spada v njeno področje uporabe, in ne ukrep, ki se nanaša na dedovanje v smislu UD.

V dednih zadevah je zanimivo tudi razmerje med UD in Uredbo št. 2016/1103 o premoženjskih razmerjih med zakoncema. Če v zapuščinskem postopku v RS obstaja spor o dejstvu, ali zakoncu pripada delež iz naslova skupnega premoženja, po napotitvi na pravdo o tem odloča pravdno sodišče, ki mora ob razmerju z mednarodnim elementom upoštevati Uredbo 2016/1103.

1.4. Teritorialne in časovne meje

UD se uporablja v državah članicah EU, razen na Irskem in Danskem, za dedovanje oseb, ki so umrle po 17. avgustu 2015.³

2. Mednarodna pristojnost

2.1. Splošno

Sodišča države članice, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče, so pristojna za odločanje o celotnem dedovanju. Gre za odstop od slovenske ureditve po Zakonu o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP),⁴ po kateri je glavna navezna okoliščina za določitev mednarodne pristojnosti lega zapuščine v državi odločanja. Prav tako je določena izključna pristojnost za odločanje o nepremični zapuščini na območju države, kar pripelje do ločenega obravnavanja posameznih delov zapuščine, glede na to, v kateri državi nepremičnina leži. Po UD tudi lega nepremičnine v drugi državi ni ovira za to, da se zapuščinski postopek opravi univerzalno.

Uvodoma je treba opozoriti, da države članice zapuščinske zadeve rešujejo zelo različno. Že UD zato pojem »sodišče« razlaga široko. V nekaterih državah dedne zadeve lahko obravnavajo izvensodni organi, kot so notarji. Če opravljajo sodno funkcijo, zanje velja pristojnost po UD. Kadar pa notarji ne izvajajo sodne funkcije, zanje pravila o pristojnosti ne veljajo. Javne listine, ki jih izdajo, so v obtoku v skladu z določbami o javnih listinah. Tudi sodišča lahko izdajajo listine o dedovanju, ki imajo ugotovitveno naravo, in nejasno je, ali spadajo pod ureditev mednarodne pristojnosti.

Sodišče EU se je že opredelilo za široko razlago veljavnosti pravil o mednarodni pristojnosti. V zadevi Oberle je odločalo o vprašanju nemškega sodišča, ali pravila o mednarodni pristojnosti veljajo tudi za specifični nemški postopek za izdajo potrdila o dedovanju (Erbschein). Čeprav ga izda sodišče, ima to potrdilo le ugotovitveno naravo in ne postane pravnomočno, zato bi zanj utegnil veljati režim za listine. Poleg tega je bila vprašljiva kolizija med nacionalnim potrdilom o dedovanju (Erbschein) in v Franciji izdanim evropskim potrdilom o dedovanju. Zapustnik, francoski državljan Adrien Théodore Oberle, je imel zadnje običajno prebivališče v Franciji in je brez oporoke zapustil dva sinova. Zapuščina je bila v Franciji in Nemčiji. Prvostopenjsko sodišče v Franciji je izdalo nacionalno potrdilo o dedovanju, v katerem je bilo navedeno, da sin V. P. Oberle in njegov brat dedujeta vsak po eno polovico francoske zapuščine. Nato je V. P. Oberle pri sodišču v Nemčiji zahteval izdajo potrdila o dedovanju, omejeno na del zapuščine v Nemčiji, in navedel, da sta v skladu s francoskim pravom z bratom podedovala vsak polovico zapustnikovega premoženja. Postavljeno je bilo vprašanje, ali 4. člen UD, v skladu s katerim so za odločanje o celotnem dedovanju pristojna sodišča države članice, v kateri je imel zapustnik zadnje običajno prebivališče, preprečuje uporabo nacionalnih določb členov 105 in 343(3) FamFG za določitev mednarodne pristojnosti, po kateri bi nemško sodišče lahko izdalo nacionalno potrdilo le o nemškem delu zapuščine, čeprav zapustnik v Nemčiji ni imel običajnega prebivališča.⁵

Sodišče EU je odgovorilo pritrdilno, da 4. člen UD velja. Zapisalo je, da bi bila uresničitev ciljev, ki jim sledi UD, ogrožena, če bi bilo treba v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, določbe poglavja II navedene uredbe in zlasti njenega člena 4 razlagati tako, da ne določajo mednarodne pristojnosti sodišč držav članic glede postopkov za izdajo nacionalnih potrdil o dedovanju. Razdrobljenost zapuščine ne bi bila v skladu s cilji navedene uredbe.⁶

Nepravdna narava postopka ugotovitve ne spremeni. Ta razlaga je podprta tudi z uvodno izjavo 59 UD, iz katere je razvidno, da se njene določbe uporabljajo ne glede na to, ali so bile odločbe glede dedovanja s čezmejnimi posledicami izdane v pravdnem ali nepravdnem postopku.

Besedilo 4. člena UD sicer samo po sebi ne omogoča presoje tega, ali pravdna ali nepravdna narava postopka vpliva na uporabo pravila o pristojnosti iz te določbe in ali je treba z izrazom »odločanje« v smislu navedene določbe razumeti sprejetje izključno sodne odločbe. Jezikovna razlaga te določbe torej ne vodi do odgovora na vprašanje, ali je treba za postopek za izdajo nacionalnih potrdil o dedovanju šteti, da spada na področje uporabe 4. člena. Tudi definicija pojma »sodišče « v drugem odstavku 3. člena te uredbe ne vsebuje opornih točk glede obsega izraza »odločanje«.

Kljub temu iz drugih določb sledi, da se pravilo o pristojnosti iz 4. člena nanaša tudi na postopke, ki ne vodijo direktno k sprejemanju sodnih odločb (13. člen UD). Zato 4. člen UD določa mednarodno pristojnost sodišč držav članic glede postopkov v zvezi z ukrepi, ki se nanašajo na celotno dedovanje, kot je zlasti izdaja nacionalnih potrdil o dedovanju, ne glede na pravdno ali nepravdno naravo teh postopkov.

Široka razlaga dometa 4. člena UD deluje v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti v EU za uresničitev tega cilja tako, da omejuje tveganje vzporednih postopkov pred sodišči različnih držav članic in protislovij, ki bi lahko nastala zaradi tega.

Za EPD pa Sodišče EU poudari, da vzporedni tek postopkov ni problem, ker ne nadomešča nacionalnega potrdila o dedovanju in njegova uporaba ni obvezna.

2.2. Navezne okoliščine

2.2.1. Običajno prebivališče

Pojem običajno prebivališče kot navezna okoliščina ni nov institut, temveč se uporablja v številnih uredbah EU.⁷

Zadnje običajno prebivališče je poudarjeno kot najbolj življenjska povezava z državo članico, v kateri naj se izvaja pristojnost. Zato je določeno kot splošna navezna okoliščina tako za mednarodno pristojnost kot tudi za merodajno pravo ter evropsko potrdilo o dedovanju. Vendar ta navezna okoliščina ni edina. Imamo še navezovanje po državljanstvu, skupaj z lego zapuščine v isti državi članici, ali po koneksiteti, če je zadeva tesneje povezana s katero drugo državo članico, ki ni država običajnega prebivališča.

Če tako zapustnik ob smrti nima običajnega prebivališča v državi članici, so za odločanje o celotnem dedovanju kljub temu pristojna sodišča države članice, kjer je zapuščina, če je bil zapustnik ob smrti hkrati državljan te države članice. Če tudi državljan ni bil, je pristojnost podana, če je imel prejšnje običajno prebivališče v navedeni državi članici, pod pogojem, da od spremembe običajnega prebivališča do začetka postopka pred sodiščem ni preteklo več kot pet let. Za določitev merodajnega prava pa lahko organ, ki obravnava dedovanje, v izjemnih primerih, če se je zapustnik na primer razmeroma nedavno pred smrtjo preselil v državo, v kateri je imel običajno prebivališče, in je iz vseh okoliščin zadeve jasno, da je bil očitno tesneje povezan z neko drugo državo, zaključi, da bi moralo biti pravo, ki se uporablja za dedovanje, pravo države, s katero je bil zapustnik očitno tesneje povezan, ne pa pravo države, v kateri je imel običajno prebivališče. Najtesnejša povezava pa se ne sme uporabljati kot pomožna navezna okoliščina vsakič, ko bi se določanje običajnega prebivališča zapustnika ob njegovi smrti izkazalo za težavno.

V nekaterih primerih se lahko izkaže, da je določitev običajnega prebivališča zapustnika zapletena. Na primer, če je zapustnik iz poklicnih ali ekonomskih razlogov odšel delat v tujino, lahko tudi za dalj časa, vendar je ohranil tesno in trdno povezavo z državo izvora. V takšnem primeru se glede na okoliščine lahko šteje, da ima zapustnik še vedno običajno prebivališče v svoji državi izvora, ki je še vedno središče interesov njegove družine in kjer se je odvijalo njegovo družabno življenje.⁸

Do drugih zapletenih primerov bi lahko prišlo, če je zapustnik izmenično živel v več državah ali potoval iz ene države v drugo, ne da bi se v kateri stalno naselil. Če je bil zapustnik državljan ene od teh držav ali je imel vse glavno premoženje v eni od teh držav, bi bilo lahko njegovo državljanstvo ali kraj, kjer je premoženje, poseben dejavnik v skupni oceni vseh dejanskih okoliščin.⁹

Glede na besedilo uvodne izjave (23. točka) mora organ, ki obravnava dedovanje, oceniti: vse okoliščine zapustnikovega življenja v letih pred njegovo smrtjo in ob njegovi smrti; vsa pomembna dejstva, zlasti kako dolgo in kako pogosto je zapustnik bival v zadevni državi, pod kakšnimi pogoji in zakaj je tam bival.

Primerljiva sodna praksa¹⁰ Sodišča EU v zadevah s področja uporabe uredbe BIIA prav tako še ne zagotavlja zadostnih smernic za oceno, kaj predstavlja običajno prebivališče. Tako se lahko pojavljajo naslednja merila: kraj, kjer je bila oseba prijavljena; kraj, kjer je bilo izdano delovno dovoljenje; kraj, kjer je bila oseba fizično navzoča; središče družinskega in socialnega življenja; kraj, kjer je pretežni del zapustnikovega premoženja; kraj, kjer so zapustnikovi glavni upniki; kraj, kjer živi večina zapustnikovih dedičev.¹¹

Sodišče EU je po uredbi BIIA v zadevi Mercredi v Chaffee¹² izpostavilo, da mora pojem običajno prebivališče v smislu 8. in 10. člena uredbe BIIA ustrezati kraju, ki pomeni neko vključenost otroka v družbeno in družinsko okolje. Med merili, ob upoštevanju katerih mora nacionalno sodišče ugotoviti kraj otrokovega običajnega prebivališča, je treba poudariti zlasti bivalne razmere in razloge za bivanje na ozemlju neke države članice ter njegovo državljanstvo, fizično prisotnost otroka v državi članici, namen staršev, ki mora biti razviden iz zunanjih okoliščin, da se bo naselil v drugi državi članici (nakup ali najem stanovanja v državi članici gostiteljici). Tako je nacionalno sodišče dolžno ugotoviti običajno prebivališče na podlagi upoštevanja vseh dejanskih okoliščin vsakega posameznega primera posebej.

Običajno prebivališče mora izkazovati posebno tesno in trdno povezavo z zadevno državo.¹³ Zagovorniki¹⁴ navezne okoliščine običajnega prebivališča poudarjajo, da bo s tem omogočena širša oporočna svoboda in po drugi strani zmanjšana njena omejitev z dedovanjem nujnih dedičev. V večini držav članic je svoboda testiranja omejena z nujnim deležem. Tako se slovenski državljan po nacionalnem pravu ne more izogniti institutu nujnega deleža. Tudi če prebivališče premakne v drugo državo članico, se bo še vedno uporabila navezna okoliščina lex nationalis. Na podlagi Uredbe o dedovanju pa se bo navezna okoliščina običajnega prebivališča uporabila za celotno zapuščino. Iz navedenega izhaja, da je določitev običajnega prebivališča dejansko vprašanje, ki ga bo sodišče moralo rešiti upoštevajoč vrsto različnih meril. Bistveno je ugotoviti, kje ima oseba dejansko središče življenjskih interesov. V nekaterih primerih bodo socialne vezi z družino in prijatelji imele večjo težo pri določitvi običajnega prebivališča kot formalnosti glede prijave prebivališča.

Nadalje se bo v primerih, ko je zapustnik izmenično živel več državah članicah ali potoval iz ene države članice v drugo, ne da bi bil v kateri stalno naseljen, kot navezna okoliščina presojalo, ali ima zapustnik v več državah članicah primerljive družinske in družbene vezi. Če pristojno sodišče ne bo moglo določiti običajnega prebivališča, uvodna izjava (točka 24) poudarja, da bi lahko ključen dejavnik za določitev predstavljalo državljanstvo zapustnika ali kraj, kjer je zapustnikovo glavno premoženje.

Navezna okoliščina prava države zadnjega običajnega prebivališča je bila v času sprejemanja Uredbe o dedovanju kritizirana kot osebna okoliščina, ki bo težje dokazljiva.¹⁵ Sodišča bodo namreč presojala navezno okoliščino v vsakem primeru posebej.¹⁶

Na primer, zapustnik je bil poslanec, ki je daljši čas delal v Bruslju in Strasbourgu. Kljub temu je treba proučiti še druge okoliščine primera. Njegovo običajno prebivališče je lahko še naprej v RS, če je imel tu družino, večino premoženja, preostale družinske in druge vezi, ki opredeljujejo pojem običajnega prebivališča.

Evropska komisija je pripravila smernice za uporabo merila običajnega prebivališča, ki se sicer nanašajo na določanje upravičenosti do socialne varnosti, vendar so merila zagotovo koristna tudi za področje dedovanja.¹⁷ Kot navajajo smernice, je treba pri določanju običajnega prebivališča posameznika upoštevati posebna merila, na primer: družinski položaj in družinske vezi, trajanje in neprekinjenost prisotnosti v zadevni državi članici, zaposlitveni položaj (predvsem kraj, kjer se delo običajno opravlja), trajnost stanovanjskega položaja, državo, v kateri posameznik plačuje davke, razlogi za selitev in seveda druga merila, ki izrazito kažejo na dejstva, povezana z bivanjem v določeni državi članici.

2.2.2. Slovenska sodna praksa

V slovenski sodni praksi se v zvezi z UD največkrat zastavi prav vprašanje o običajnem prebivališču. Naj to ponazorimo s primerom, ko je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek po pokojni A. A. ustavilo z obrazložitvijo, da je na podlagi 4. člena UD pristojno sodišče v Nemčiji, kjer je bilo običajno prebivališče zapustnice. Dedič je ugovarjal, da bi prvostopenjsko sodišče glede svoje pristojnosti moralo upoštevati voljo strank pod točko (c) 7. in 9. člena UD. Višje sodišče je ugovor zavrnilo, ker se določila, na katera se pritožnik sklicuje, nanašajo na primer, ko bi zapustnik izbral pravo države članice, ki naj se uporabi za celotno dedovanje po njem. To pravo pa je lahko pravo države, katero državljanstvo ima v času izbire ali ob smrti (22. člen UD). Zapustnica, ki je imela ob smrti običajno prebivališče v Nemčiji, bi res lahko izbrala pravo države, katere državljanstvo je imela, torej slovensko pravo, s čimer bi prišla v poštev uporaba 5. člena Uredbe o dogovoru strank postopka (dedičev), v skladu s katerim se pisno dogovorijo, da je za odločanje o vseh vprašanjih, povezanih z določeno dedno zadevo, izključno pristojno slovensko sodišče. Pritožnik pa ni niti navedel niti predložil dokaza, da bi zapustnica za dedovanje izbrala slovensko pravo v skladu z 22. členom UD. Predložena ženitna in dedna pogodba nasprotno nakazujeta, da je zapustnica za dedovanje izbrala nemško pravo.¹⁸

V naslednjem primeru se je sodišče RS izreklo za nepristojno, ker je ugotovilo običajno prebivališče zapustnika ob smrti v Nemčiji. Dediči v pritožbi navajajo, da je zapustnik izbral pravo države, katere državljanstvo je imel še ob smrti, v skladu z 22. členom UD. To naj bi storil z oporoko, ki jo je lastnoročno zapisal v slovenskem jeziku; z njo je razpolagal izključno s premoženjem, ki ga je posedoval v Sloveniji. Zato iz oblike razpolaganja zapustnika jasno izhaja, da je za dedovanje izbral slovensko, in nikakor ne nemško pravo. Sodišče naj bi nepravilno uporabilo tudi zadnji stavek 24. točke uvodne izjave, ki kot poseben dejavnik opredeljuje okoliščino, da je imel zapustnik glavno premoženje v državi, katere državljan je, čeprav v njej ni stalno bival. Sodišče je tudi neutemeljeno spregledalo, da gre v tem postopku v glavnem za dedovanje na podlagi zakona, saj je oporočitelj z oporoko razpolagal le z manjšim delom premoženja, nadalje, da je zapustnik posedoval premoženje v Sloveniji, kjer bivajo vsi nujni in zakoniti dediči, bil je davčni zavezanec, na lastno željo je pokopan v Sloveniji. Sodišče v Nemčiji je v oporočnem postopku oporoko vzelo zgolj na znanje in se v zapuščinski postopek ni spuščalo. Nemško sodišče zapuščinskega postopka sploh ni odprlo in ga tudi ne bo začelo. Višje sodišče pritožbi ni sledilo in je potrdilo prvostopenjsko ugotovitev, da ne obstajajo okoliščine za odstop od primarnega pravila o pristojnosti po običajnem prebivališču. Zapustnik je imel zadnje običajno prebivališče v Nemčiji, saj je tam živel zadnjih 48 let. Točka 24 uvodne izjave navaja primera, ki v obravnavanem postopku nista podana. Prvi primer je podan, če je zapustnik iz poklicnih in ekonomskih razlogov odšel delat v tujino, lahko tudi za dalj časa, vendar je ohranil tesno in trdno povezavo z državo izvora. Drugi primer je podan, če je zapustnik izmenično živel v več državah ali je potoval iz ene države v drugo, ne da bi se v kateri stalno naselil. Le na ta primer se navezuje zadnji odstavek 24. točke uvodne izjave in le v tem primeru bi lahko okoliščina, da je imel svoje premoženje v Sloveniji, vplivala na pristojnost. Posledično na pristojnost slovenskega sodišča ne morejo vplivati zatrjevane okoliščine, da je bilo vse zapustnikovo premoženje v Sloveniji, da tu živijo vsi nujni in zakoniti dediči ter da je tukaj pokopan, niti da gre pretežno za zakonito in le v manjši meri za oporočno dedovanje. V Nemčiji živi tudi oporočna dedinja, ki je za zapustnika pred smrtjo skrbela. Sodišče je pravilno ugotovilo tudi, da zapustnik prava, ki naj se uporabi ob dedovanju, ni izbral. Drugi odstavek 22. člena UD dopušča izbiro prava tako, da se izrecno navede v oporoki ali pa jasno izhaja iz določil takšnega razpolaganja. V oporoki izrecne izjave ni. Iz nje tudi po oceni pritožbenega sodišča ne izhaja, da je pritožnik za dedovanje izbral slovensko pravo.¹⁹

Z naslednjim sklepom je sodišče sklenilo, da ni pristojno za obravnavani zapuščinski postopek, čeprav je nepremično premoženje v RS. Zapustničino običajno prebivališče je bilo v Trstu, torej v Republiki Italiji, zaradi česar se je prvostopenjsko sodišče na podlagi 15. člena Uredbe o dedovanju izreklo za nepristojno.²⁰ Težava pa je bila v tem, da je dedič zapuščinski postopek v RS predlagal zato, ker je italijanski organ odločil le o zapuščini v Italiji in dediča izrecno napotil, naj za nepremičnino v RS sproži postopek tam.

V naslednjem primeru je bil zapustnik sicer rojen v Sloveniji, zadnjih 30 let pa je živel v Franciji, kjer je tudi umrl. V Franciji si je ustvaril družino, imel je sina in ženo, tam je tudi deloval kot podjetnik, nato se je upokojil. V Slovenijo, kjer je imel starše, sestro in nečaka, se je vračal enkrat letno ali enkrat na dve leti, v zadnjem času pa se iz bolezenskih razlogov ni več mogel vračati. Glede na navedeno, ko je jasno, da je bilo tako zapustnikovo zasebno oziroma družinsko kot poklicno življenje trajno in tesno povezano s Francijo ter da je v to okolje zapustnik ostal vpet tudi po upokojitvi in vse do svoje smrti, v Slovenijo pa se je vračal poredko, je zato lahko le pravilna prvostopenjska presoja, da je posebej tesna in trdna povezava zapustnika, kot jo poudarja 23. točka uvodne izjave Uredbe o dedovanju, izkazana s Francijo, in ne z RS. Pristojnosti slovenskega sodišča tudi ni mogoče utemeljiti s tem, da je bil zapustnik ob smrti solastnik nepremičnin v RS.²¹

2.3. Subsidiarna pristojnost

Subsidiarna navezna okoliščina sta skupaj lega zapuščine v državi odločanja in zapustnikovo državljanstvo te države. Če niti teh dveh okoliščin ni bilo, je navezna okoliščina prejšnje običajno prebivališče, ki ni starejše od pet let. Če niti prejšnjega običajnega prebivališča ni bilo in pravila ne odkazujejo na nobeno državo članico, so sodišča države članice, v kateri je zapuščina, pristojna za odločanje o tem premoženju samo po legi zapuščine (10. člen UD). Tudi če pristojnosti po uredbi ni v nobeni državi članici, lahko sodišča države članice izjemoma odločajo o dedovanju, če v tretji državi, s katero je zadeva tesno povezana, postopka ni mogoče začeti ali izvesti v razumnih okvirih ali če postopek tam ni mogoč. Zadeva mora biti v zadostni meri povezana z državo članico, v kateri je sodišče, ki je začelo postopek (11. člen UD).

2.4. Posebna pristojnost za dele urejanja zapuščine

Posebna pristojnost je predvidena v primeru sprejema dediščine, volila ali nujnega deleža ali odpovedi le-tem (13. člen UD). Poleg sodišča, ki je pristojno za odločanje o dedovanju v skladu s to uredbo, so sodišča države članice običajnega prebivališča katerekoli osebe, ki lahko po pravu, ki se uporablja za dedovanje, pred sodiščem poda izjavo o sprejemu dediščine, volila ali nujnega deleža ali o odpovedi dediščini, volilu ali nujnemu deležu ali izjavo o omejitvi odgovornosti za obveznosti, ki izhajajo iz zapuščine, pristojna sprejeti takšno izjavo, če se po pravu te države članice takšne izjave lahko dajo pred sodiščem.²²

2.4.1. Prorogatio fori na podlagi izbranega prava

Stranke se lahko tudi dogovorijo o pristojnosti, vendar ne neomejeno. Dogovor o izbiri pristojnosti je mogoč le, če je zapustnik izbral merodajno pravo za dedovanje po njem. Takrat se stranke po uvedbi dedovanja lahko dogovorijo za pristojnost sodišča države članice, katere izbrano pravo ureja razmerje. Pristojnosti ni mogoče derogirati izven EU, zato dogovor ni mogoč, če je zapustnik izbral pravo tretje države (5. člen UD). Tretje pravo zapustnik lahko izbere, če je hkrati državljan te tretje države, vendar ta izbira ne omogoča utemeljitve pristojnosti izven EU.

2.4.2. Zahteva o pritegnitvi pristojnosti na podlagi izbranega prava

Če je zapustnik za dedovanje izbral pravo države članice, se lahko tudi brez dogovora o pristojnosti med dediči, le na zahtevo ene od strank postopka, sodišče izreče za nepristojno, če meni, da so sodišča države članice, katere pravo je bilo izbrano, primernejša za odločanje o dedovanju glede na dejanske okoliščine dedovanja, na primer glede na to, kje imajo stranke običajno prebivališče in kje je premoženje. Gre za diskrecijo sodišča, ki je bližje anglo-ameriškim pravnim tradicijam, ki omogočajo prilagajanje okoliščinam posameznega primera (forum conveniens).

2.4.3. Pristojnost na podlagi tihe privolitve

Nadaljnja možnost je, da je sodišče države članice, katere pravo je izbral zapustnik, začelo postopek in je stranka oziroma so stranke postopka molče sprejele pristojnost tega sodišča (točka (c) 7. člena UD), pri čemer mora sodišče preveriti izpolnjevanje pogojev za sprejem pristojnosti.

Celoten članek je dostopen za naročnike!