TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-518/2022/18 (1221-02) z dne 21. 3. 2022 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-518/2022/18 (1221-02) z dne 21. 3. 2022 zadrži do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

Tožena stranka je glede bivanjskih razmer in dostopa do nujne zdravstvene pomoči prepričljivo utemeljila, da s tega vidika očitno ni podana nevarnost kršitve 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU, saj so bile navedbe tožnika preveč splošne in ne izkazujejo stopnje nečloveškega ravnanja, ki je relevantno, da bi tožnik sprožil strogi zaščitni mehanizem omenjene pravice v postopkih po ZMZ-1 v Sloveniji. Vendar pa ima tožeča stranka prav v delu, kjer izpostavlja nevarnost vračanja tožnika iz Hrvaške v BiH spričo splošno znanih informacij o stanju in ravnanju s tujci in s tistimi, ki izrazijo namero za mednarodno zaščito, preden so te osebe nastanjene v centre na Hrvaškem. Kriterij (razmejitve), ko mora tožena stranka pristopiti k uporabi testa (ne)izpodbojnosti domneve oziroma k preverjanju načela medsebojnega zaupanja, je okoliščina oziroma pravni standard, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka („arguable claim“) glede 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali 19(2) člena Listine EU. Sodišče EU se je temu standardu iz sodne prakse ESČP na najbolj jasen način pridružilo v sodbi v zadevi B, kjer je Sodišče EU v zvezi s standardom avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva postavilo standard, da tožnikove trditve niso očitno neutemeljene glede tveganja za nečloveško ravnanje. Pravni standard („arguable claim“) mora organ med drugim ugotavljati preko presoje, ali ta (isti) organ države članice „razpolaga z elementi,“ ki pričajo o dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici glede na standard varstva temeljnih pravic, kot so priznane v pravnem redu Unije in zlasti v členu 4 Listine EU. V takem primeru mora pri odločanju o predaji osebe organom druge države članice presoditi obstoj te nevarnosti. Pristojni organ se mora opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Če takšnih informacij tožnik ne predloži v upravnem postopku ali v upravnem sporu, to ne more biti odločilno, ker mora po mednarodni sodni praksi v tovrstnih primerih organ ali sodišče, tudi ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca, informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti in važno je, ali bi organu te informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. Ko organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, potem to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo. V zvezi s Hrvaško je splošno znano oziroma bi toženi stranki moralo biti poznano, da so številne mednarodnega organizacije in poročevalci opozarjali na določene resne pomanjkljivosti v azilnih postopkih in ravnanjih s tujci na Hrvaškem. Tožena stranka v postopku ni navedla nič konkretnega, kar bi kazalo, da navedeni problem ne obstaja v primeru vrnitve na Hrvaško po Dublinski uredbi. Tožnik je v času izvrševanja ukrepa premestitve tožnika na Hrvaško imel zahtevek glede varstva pred nečloveškim ravnanjem, ki ni bil očitno neutemeljen („arguable claim“), oziroma so v času izvršitve izpodbijanega dejanja obstajale javno dostopne informacije oziroma poročila relevantnih institucij, za katere bi tožena stranka morala vedeti, in ki so predstavljala utemeljene razloge za tveganje za kršitev pravice iz člena 4. oziroma 19(2) Listine EU v primeru vrnitve tožnika na Hrvaško. Takšne informacije so, kot že rečeno obstajale, tožnik se je na njih skliceval v tožbi, ko je dobil kvalificirano pomoč svetovalke za begunce, zato je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo, ker tožena stranka ni preverila relevantnih informacij v komunikaciji s hrvaškimi organi, da bi dobila ustrezna pojasnila ali zagotovila in ni ovrgla vsakršnega dvoma, ali bi tožniku v primeru vrnitve na Hrvaško bila kršena pravica iz 4. člena Listine EU. Po praksi ESČP velja, da kadar prosilec za azil nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s 3. členom EKČP, potem mora pravno sredstvo zoper sporno odločitev imeti avtomatični suspenzivni učinek. Slovenski zakonodajalec v ZMZ-1 (tretji in četrti odstavek 71. člena ZMZ-1) za primer tožbe v upravnem sporu, ko prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi z pravico iz člena 19(2) Listine EU ni določil avtomatičnega suspenzivnega učinka, ampak velja splošna določba iz 32. člena ZUS-1,51 ki pa velja za vse vrste upravnih odločitev in ni izrecno prilagojena standardom varstva 3. člena EKČP oziroma člena 19(2) Listine EU. Določba 27. člena Dublinske uredbe namreč ne vsebuje materialnega pogoja za izdajo začasne odredbe, ki ga vsebuje določba 32. člena ZUS-1, to pa je pogoj, da „bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda“, pri čemer je treba „skladno z načelom sorazmernosti upoštevati prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank“. V tem sporu je treba materialno-pravni pogoj o težko popravljivi škodi iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 obravnavati v smislu vprašanja, ali ima tožnik v konkretnem primeru zahtevek v zvezi z pravico iz člena 19(2) Listine EU, ki ni očitno neutemeljen. Če zahtevek ni očitno neutemeljen oziroma bi z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku v navedenem smislu nastala težko popravljiva škoda, sodišče izda začasno odredbo ne glede na to, da tožena stranka v odgovoru na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe pravi, da bo skladno z dosedanjimi primeri počakala do dokončne odločitve sodišča. Če pa gre pri tožniku za zahtevek, ki je očitno neutemeljen z vidika pravice iz člena 19(2) Listine EU, je začasno odredbo mogoče izdati, če bi bila tožniku z izvršitvijo akta prizadeta težko popravljiva škoda v zvezi z drugimi pravno-zavarovanimi dobrinami, kot je člen 19(2) Listine EU, in bi bila izdaja začasne odredbe sorazmerna s prizadetostjo javne koristi. Sodišče je že ob presoji utemeljenosti tožbe ugotavilo, da tožnik v konkretnem primeru nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s pravico iz člena 4. oziroma 19(2) Listine EU, kar posledično pomeni, da bi tožba v tem upravnem sporu morala imeti avtomatični suspenzivni učinek. Vendar pa je sodišče namesto avtomatičnega suspenzivnega učinka ugodilo predlogu tožnika, da začasno zadrži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu. Zato se sodišču ni bilo treba spuščati še v presojo, ali je izkazana težko popravljiva škoda.