TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se v delu zoper 1. točko izreka odločbe Ministrstva za zdravje št. 021-113/2017/2 z dne 30. 4. 2019 zavrže.

II. V preostalem se tožbi ugodi, odločba Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Novo mesto, št. 06101-452/2016-12 z dne 12. 7. 2017 in 2. točka izreka odločbe Ministrstva za zdravje št. 021-113/2017/2 z dne 30. 4. 2019 se odpravita in se zadeva vrne organu prve stopnje, Zdravstvenemu inšpektoratu Republike Slovenije, Območni enoti Novo mesto, v ponoven postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Drugostopenjski organ je v 1. točki izreka izpodbijane drugostopenjske odločbe zavrnil tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo. S tem pa ni vsebinsko odločil o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice in zato v tem delu njegova odločitev ne vpliva na vsebino prvostopenjske odločbe. To pomeni, da drugostopenjska odločba v tem delu ne predstavlja dokončnega upravnega akta, s katerim bi se posegalo v tožničin pravni položaj in ki bi se ga lahko izpodbijalo v upravnem sporu, poleg tega pa tudi zakon izrecno ne določa, da jo je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Po presoji sodišča bi moral prvostopenjski organ pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe dati tožnici možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter o rezultatu ugotovitvenega postopka. Tožnico bi moral seznaniti s svojimi ugotovitvami tako glede dejanskega stanja, kot tudi z vidika pravnega stanja obravnavane zadeve, vključno z mnenjem NIJZ, na katerega je oprl svojo odločitev, in sicer tako, da bi imela tožnica možnost opredeliti se do njegovih stališč v dejanskem in pravnem pogledu ter tudi ustrezno in zadostno možnost, da bi se lahko celovito opredelila do mnenja NIJZ ter navedla morebitne nasprotne argumente in predložila ali predlagala ustrezna dokazila v podkrepitev svojih navedb. Da tožnici taka možnost izjave pred prvostopenjskim organom ni bila dana, je med strankama nesporno, saj toženka temu v upravnem sporu konkretizirano ne ugovarja.

Navedbe v prvostopenjski odločbi, da iz mnenja NIJZ izhaja, da izdelek ne sodi med živila za posebne zdravstvene namene, ter da bi glede na sestavo lahko sodil med prehranska dopolnila, vendar bo treba ustrezno preoblikovati informacije potrošniku, vključno z uporabo zdravstvenih trditev, ne pomenijo konkretizirane presoje prvostopenjskega organa in tudi ne razlogov, pomembnih za izrek izpodbijanega ukrepa. Prvostopenjski organ se tako v izpodbijani odločbi ni z ničemer konkretizirano opredelil, zakaj in na katerih pravnih podlagah je izrekel tožnici sporni inšpekcijski ukrep. Odločba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, niti ne vsebuje navedb določb vseh relevantnih prepisov, ter tudi ne razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, zato je posledično ni mogoče materialnopravno preizkusiti.

Tožnica je že v pritožbi obširno pojasnjevala, zakaj po njenem mnenju sporni izdelek sodi med živila za posebne zdravstvene namene in tudi o tem predložila dokazila, vendar se drugostopenjski organ do teh navedb in dokazil ni opredelil, niti jih ni presodil glede na mnenje NIJZ oziroma ponujene dokaze. Pavšalna pa je tudi trditev drugostopenjskega organa, da imajo moški s težavami s plodnostjo možnost uživanja običajne prehrane in da nimajo posebnih prehranskih potreb, saj te svoje trditve ni z ničemer obrazložil oziroma je ni podprl z argumenti glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve. To pa pomeni, da je obrazložitev izpodbijane prvostopenjske odločitve tudi v povezavi z obrazložitvijo drugostopenjske odločbe pomanjkljiva do te mere, da je onemogočen njen materialnopravni preizkus.