TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana zavrnilna zamudna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Pri uporabi instituta odprave nesklepčnosti tožbe po 39. členu ZDSS-1 je zelo pomembna tehtna presoja sodnika, kdaj gre dejansko za tako tožbo, ki ni sklepčna.

Pojem sklepčnosti tožbe pomeni v svojem bistvu tožnikovo trditveno breme (1. odstavek 7. člena ZPP), to je dolžnost tožnika, da v tožbi navede dejstva, na katera opira svoj zahtevek (1. odstavek 180. člena ZPP). Če tega ne stori, je tožba formalno pomanjkljiva, kar lahko v končni posledici pripelje do njega zavrženja (108. člen ZPP). V vsebinskem pogledu pa predstavlja trditveno breme dolžnost tožnika, da navede vsa tista dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, oz. da navede tako spodnjo premiso, ki bo na podlagi sklepanja pripeljala do zaključka, ki je enak v tožbenem predlogu predlagani pravni posledici. Vsebinsko trditveno breme je torej predpogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka. Za sklepčnost tožbe pa ni potrebno, da tožeča stranka v njen navede pravno podlago tožbenega zahtevka, če pa jo že navede, sodnika nanjo ni vezan (3, odstavek 180. člena ZPP). Glede na navedeno je tožba nesklepčna takrat, če tožnik v njen ni zmogel trditvenega bremena.