TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
1. Odobritev finančnega kredita ne spada v promet blaga in storitev.
Zato obveznosti vrnitve finančnega kredita ni mogoče zavarovati z
menico po zakonu o zavarovanju plačil med uporabniki družbenih
sredstev (Uradni list SFRJ, št. 60/75, 13/76, 22/78 in 31/83) ampak
samo z menico po zakonu o menici (Uradni list FLRJ, št. 104/46 in
SFRJ, št. 16/65 in 54/70).
2. Zoper obveznosti iz bianco menice, ki jo izpolni remitent v
nasprotju z navodili, ki mu jih je dal izdajatelj lastne menice,
lahko slednji oziroma njegov menični porok (avalist) uveljavlja proti
remitentu ugovor nepravilne izpolnitve menice (2. odstavek 16. člena
zakona o menici).

Tožena stranka - dajalec kredita - je sklenila s trgovsko
organizacijo združenega dela - jemalcem kredita - štiri pogodbe o
odobritvi finančnega kredita. Jemalec kredita je zavaroval vrnitev
kredita po prvi in drugi pogodbi z menico, katere pa ni v celoti
izpolnil. Izpolnitev menične vsote in dospelosti je prepustil dajalcu
kredita - toženi stranki (bianco menica). Menico je avalirala banka -
sedanja tožeča stranka, oziroma njena pravna prednica. Trgovska
organizacija združenega dela je kredita po prvi in drugi pogodbi
vrnila. Ni pa vrnila kredita po tretji pogodbi. Vrnitve kredita po
tej pogodbi tudi ni zavarovala z omenjeno menico, zaradi česar tudi
ni pooblastila tožene stranke, da jo izpolni z zneskom kredita po
tretji pogodbi in dnevom zapadlosti menice upoštevajoč rok vrnitve
kredita po tretji pogodbi. Tožena stranka pa je kljub temu izpolnila
bianco menico z zneskom iz tretje pogodbe in dnevom zapadlosti po
tretji pogodbi ter jo na dan zapadlosti predložila zaradi vnovčenja
podružnici službe družbenega knjigovodstva, ki je vodila račune
trgovske organizacije združenega dela, kot menico po zakonu o
zavarovanju plačil med uporabniki družbenih sredstev. Ker na računu
trgovske organizacije združenega dela ni bilo sredstev, je služba
družbenega knjigovodstva vnovčila menico iz sredstev tožeče stranke -
avalista. Ta sedaj zahteva od tožene stranke njihovo vrnitev. Sodišče
prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožbo tožene stranke
je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno, revizijsko sodišče
pa je zavrnilo njeno revizijo.
Pri reševanju zadeve je bilo treba med drugim odgovoriti tudi na
vprašanji, ali je tožena stranka menico pravilno vnovčila in ali jo
je sploh lahko izpolnila tako, kot jo je.
Iz razlogov revizijske sodbe:
'Na podlagi ugotovitve, da je šlo med trgovsko organizacijo
združenega dela in toženo stranko za pravno razmerje iz finančnega
kredita, je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo določila zakona o
zavarovanju plačil med uporabniki družbenih sredstev (v nadaljevanju:
ZZP) ter zakona o menici (v nadaljevanju: ZM) glede vprašanja, ali je
razmerje iz pogodbe o finančnem kreditu dolžniško-upniško razmerje,
pri katerem lahko posojilojemalec zavaruje vrnitev kredita z menico
po ZZP, ali pa je to takšno dolžniško-upniško razmerje, pri katerem
lahko dolžnik zavaruje izpolnitev svoje obveznosti samo z menico po
ZM.
Kaj so dolžniško-upniška razmerja po ZZP, določa 2. člen omenjenega
zakona. To so dolžniško-upniška razmerja, ki nastanejo v prometu
blaga in storitev. Odobritev finančnega kredita pa ne spada v promet
blaga in storitev. Zato v zavarovanje vrnitve finančnega krdita ni
mogoče izdati menice po ZZP, ampak samo menico po ZM. Zato je treba
veljavnost sporne menice in vsa menično-pravna dejanja v zvezi z njo
presojati samo po ZM, četudi gre na pogled za menico po 13. členu
ZZP.
Ker je sporna menica domicilirana na službo družbenega knjigovodstva,
ki vodi račune trgovske organizacije združenega dela, ki jo je
izdala, jo je tožena stranka ob njeni zapadlosti pravilno predložila
zaradi vnovčenja omenjeni službi družbenega knjigovodstva kot
domiciliatu (4. člen, 1. odstavek 26. člena in 1. odstavek 37. člena
ZM). Ta pa bi lahko menico vnovčila samo iz sredstev trasanta. Če teh
ni bilo, ne bi smela izvesti vnovčenja menice iz sredstev avalista po
3. odstavku 18. člena ZZP, kot je to storila, ampak bi morala o tem
obvestiti toženo stranko, da bi menico protestirala. Ker pa je bila
sporna menica na pogled popolnoma enaka menici po 13. členu ZZP, je
domiciliat menico nepravilno vnovčil po 3. odstavku 18. člena ZZP.
Tožena stranka bi zato morala domiciliata opozoriti, da ne gre za
menico po ZZP, da ne bi prišlo do te nepravilnosti. Ker tega ni
storila, je dobila na podlagi menice nekaj, do česar brez pravilno
izvedenega protestnega postopka ni bila upravičena. Zato je to dolžna
vrniti.
Tožena stranka pa je dolžna vrniti znesek, ki ga je prejela zaradi
nepravilnega vnovčenja menice, še iz drugega razloga. Trgovska
organizacija združenega dela je izdala bianco menico. Po dejanskih
ugotovitvah sodišča druge stopnje pa je z njo zavarovala samo vrnitev
posojil, odobrenih s prvo in drugo pogodbo, ne pa tudi posojila,
odobrenega s tretjo pogodbo. Trgovska organizacija združenega dela
torej ni pooblastila tožene stranke, da izpolni bianco menico tako,
da bo dobila vrnjeno posojilo, ki je bilo odobreno s tretjo pogodbo.
Tožena stranka pa je to vendarle storila. Bianco menica, ki jo je
izpolnil remitent (tožena stranka) v nasprotju z navodili, ki mu jih
je dal glede njene izpolnitve izdajatelj lastne menice, pa ima v
razmerju med remitentom in izdajateljem menice oziroma njegovim
meničnim porokom (avalistom) za posledico, da lahko slednja dva
ugovarjata remitentu nepravilno izpolnitev menice. Če pa je remitent
na podlagi bianco menice, ki je ni izpolnil v skladu z navodili
njenega izdajatelja vendarle kaj prejel, mora to vrniti. Zato mora
tožena stranka vrniti tožeči stranki vtoževani znesek, ker ga je od
nje prejela ne da bi ga bila tožeča stranka dolžna plačati.'