TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točkah I, II in IV izreka, tako da se v celoti na novo glasi:

"I. Tožeči stranki zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 11. 2023 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 6. 11. 2023, temveč še traja. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 2. 2018.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki za čas od 7. 11. 2023 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, plačati mesečna nadomestila plač upoštevaje plačo, ki bi bila tožeči stranki izplačana, če bi delala pri toženi stranki, z vsemi pripadajočimi dodatki, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in jo za ta čas prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati stroške postopka odpovedi v znesku 790,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2023 in 202,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2023.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.540,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka.

V. Zavezanec za plačilo sodne takse je tožena stranka."

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba v nespremenjenem delu.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 559,98 EUR.

Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja zahtevo po evidentiranju delovnega časa oziroma v tem okviru prihoda na delo in odhoda z dela ter izrabe odmora med delom in se sklicuje na določbe Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV), saj, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, prvi očitek ni v tem, da tožnik 4. 10. 2023 ne bi evidentiral prihoda na delo ali odhoda z delo. Toženka sama je že v odpovedi in nato pred sodiščem prve stopnje navedla, da je tožnik evidentiral prihod na delo ob 8.04 uri in odhod z dela ob 15.56 uri. Sodišče prve stopnje je glede na tožnikove trditve, da zanj na delovnem mestu voznik poslovodstva pravilo, da je treba evidentirati izhode med delovnim časom, glede na naravo dela ni veljalo, ugotavljalo, ali to drži. Utemeljeno je verjelo skladnim izpovedim tožnika in prič E. E., A. A., F. F. ter G. G., potrjenim z dejstvom, ki ga je ugotovilo iz predložene listine (izpis iz evidence delovnega časa), da odmori (izhodi) med delovnim časom nikoli niso bili evidentirani, ne pa drugačni izpovedi zakonitega zastopnika toženke, ki je ostala osamljena; priča B. B. je le na splošno izpovedal o evidentiranju delovnega časa. Priča E. E. je sicer res nekdanji generalni direktor toženke, sta pa takšno prakso (in pravilo) izrecno potrdili zaslišani A. A., ki je bila tožniku nadrejena, in F. F., njena namestnica, ki je še vedno zaposlena pri toženki.