TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Ni dokazano, da so zaračunane storitve dejansko opravili drugi davčni zavezanci oziroma njihovi zaposleni in s tem tudi ne, da so podatki o obsegu in vrsti opravljenih storitev na računih, ki sta jih izstavili družbi A. in B. in s tem podatki, ki jih mora obvezno vsebovati račun za uveljavljanje odbitka DDV, resnični.

Pomanjkanje spremljajoče dokumentacije prav pri omenjenih družbah (in za razliko od ostalih podizvajalcev), ni naključno, oziroma bi za kaj takega moral obstajati posebej utemeljen razlog, ki ga tožeča stranka ni uspela navesti. Čim pa je podano aktivno ravnanje tožeče stranke oziroma vsaj njena vednost v tej zvezi (o tem, da se listin ne sestavlja oziroma se jih, ko so in kakršne so, zamolči ali odstrani), pa je že podana tudi vednost tožeče stranke oziroma vsaj njena obveznost, da ve, da podatki v računih niso resnični in torej da gre pri izdanih računih za zlorabo sistema DDV oziroma za davčno goljufijo. Da je bila seznanjena s poslovanjem družb in s tem tudi z resnično vsebino prejetih računov, nenazadnje kažejo tudi dodatni dokazi, zbrani v predkazenskem postopku, ki jih povzema (na straneh od 53 do 55) in na katere se kot objektivne okoliščine sklicuje že davčni organ v izpodbijani odločbi, ko ugotavlja goljufivi namen pri tožeči stranki.