TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Notarsko overjena izjava volje zemljiškoknjižnega lastnika o priznanju dejstev priposestvovanja in priposestvovanja samega je zasebna listina, na podlagi katere se lahko dovoli vknjižba lastninske pravice na priposestvovalca.

Obrazložitev:

Po 21. členu ZZK se vknjižba dovoli na podlagi javne ali zasebne listine, ki mora vsebovati veljaven pravni temelj (smiselno enako določbo je vseboval tudi paragraf 26 ZZK Kraljevine Jugoslavije). Pri tem zakon ne določa, da bi lahko šlo pri zasebni listini le za zapis sklenjenega pravnega posla (pogodbe), ki je samostojni pravni naslov. Zasebna listina je lahko v smislu citirane zakonske določbe tudi listina, ki dokazuje obstoj v zakonu naštetih dejanskih okoliščin, katerih pravna posledica je izvirna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi priposestvovanja (21. ter 28. do 30. člen ZTLR). Obstoj takšnih pravno pomembnih okoliščin in nastanek tem ustrezne pravne posledice pa lahko zemljiškoknjižni lastnik prizna z izjavo volje, ki je lahko podana samostojno ali zajeta v pogodbi med zemljiškoknjižnim lastnikom in priposestvovalcem. Takšne pogodbe 21. člen ZTLR nikakor ne izključuje, saj vsebuje pogodba le ugotovitev nespornih dejstev priposestvovanja in priposestvovanja samega ter vknjižbeno dovoljenje. Ne pomeni temelja za pridobitev lastninske pravice, saj je bila ta pridobljena že s potekom priposestvovalne dobe. Zapis takšne izjave volje, na katerem je notarsko overjen podpis (22. člen ZZK), je tako listina po 21. členu v zvezi s 3. točko prvega odstavka 86. člena ZZK.

Ni se tudi mogoče strinjati s stališčem, da je lahko listina, ki dokazuje obstoj zakona kot pravnega temelja za izvirno pridobitev
stvarne pravice na podlagi priposestvovanja, le pravnomočna ugotovitvena sodna odločba, in to zato, ker zakon določa, katera
pravno pomembna dejstva morajo nastopiti. Da lahko to izkazuje le sodna odločba, ne predpisuje ne materialni ne procesni zakon. Povoda za uveljavljano stališče tudi ne gre iskati v določbi 3. člena ZPP o tem, da mora sodišče v pravdi po uradni dolžnosti pretehtati razpolaganje strank z zahtevki z vidika, ali takšno razpolaganje ne nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim pravilom. Če gre za kaj takšnega, pomeni to ničnost pravnega posla. Takšen preizkus pa zakon nalaga tudi zemljiškoknjižnemu sodišču (83. člen ZZK). Prej omenjena izjava volje je namreč tudi pravni posel, čeprav enostransko obvezen. Potemtakem samo iz pravkar obravnavanega razloga ne gre zahtevati pravdne poti za pridobitev listine, kadar med dejanskim in zemljiškoknjižnim lastnikom niso sporna dejstva priposestvovanja.

Tudi sicer sta tako pravna teorija (na primer: Mladen Žuvela, Zakon o osnovnim vlasničkopravnim odnosima, komentar k 30. členu) kakor tudi sodna praksa (glej sklep Vrhovnega sodišča SRS, opr. št. Pzz 13/75, izdan na zahtevo javnega tožilca in objavljen v Poročilu VS, št. 2/75, stran 21, Pravniku, št. 1-3/76, stran 230 in ZSO 2/1/77, stran 46) zavzemali stališče, da tudi pri posestvovanju zadošča posadna listina, na podlagi katere se opravi zemljiškoknjižni prenos. V novejšem času sta bila sicer izdana ZZK in novi ZPP ter poprej ZTLR, vendar njihove določbe, ki pridejo v poštev v zvezi s tu obravnavnim problemom, nikakor ne narekujejo spremembe dosedanje prakse.