TFL Vsebine / TFLGlasnik

S pravnega vidika je za naslovno temo ključen Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (ZNUZJV). Javnost je glede tega tudi pod vplivom znanega primera s posledico smrti precej razdeljena. V dokazni verigi konkretnega primera pa je kar nekaj izjemno zapletenih in občutljivih kazenskopravnih vprašanj. Splošna javnost pri tovrstnih vprašanjih po izkušnjah ni najboljši arbiter. Zato jih z dolžnim spoštovanjem in zaupanjem v javne ustanove prepuščam sodišču ter organom odkrivanja in pregona.

Kar lahko kot pluralna družba in demokratična javnost, ki spoštuje različnost in temelje civilizacijske prenove sveta, naredimo – po mojem bi to morali že zdavnaj narediti – je vsaj poskus, da v spoštljivi javni razpravi sooblikujemo nov družbeni okvir ali paradigmo javne varnosti z odgovorom na temeljno vprašanje, kako živeti drug ob drugem – ne drug proti drugem.[1]

Iztočnica za novo paradigmo z ekološko držo in načelom subsidiarnosti

Z novo paradigmo javne varnosti se znova vračam h kriminalitetni politiki, opredeljeni z Resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete 2024–2028. Ta namesto premočrtnega odnosa do narave, družbe in ekosistemov v središče postavlja »človekocentričnost« z ekološko držo, v kateri človek ni več nad naravo, temveč je v naravi. S tem se ne spremeni samo pomen besede, temveč celoten horizont smisla z gosto prepleteno mrežo simbioze ter praktične etike vzajemnosti, skrbnosti, sobivanja in odgovornosti.[2]

S tem ko v ekološki drži ugotavlja, da za javno varnost ni več odločilno, kaj ugotavlja država, temveč kaj menijo prebivalci v lokalnih skupnostih, ReNPPZK24–28 poziva k sodobnim temeljem civilizacijske prenove in razvoju trajnostne varnostne kulture v »mikro« socialnih okoljih družinskega, šolskega in lokalnega ekosistema odpornosti.[3]

Ob upoštevanju načela subsidiarnosti, se pravi skladno z ustavnim položajem lokalne samouprave in zakonodajo o urejanju lokalnih javnih zadev, si je težko predstavljati sodobnejšo iztočnico za naslovno temo tega članka in razpravo o novi paradigmi javne varnosti. Tako o pomenu načela subsidiarnosti smiselno govori tudi Evropska listina o lokalni samoupravi (MELLS), da je treba probleme reševati najbližje ljudem, torej v lokalnem okolju, kjer dejansko živijo.[4]

Prehod od stare na novo paradigmo predpostavlja trajnosten, koherenten in robusten okvir delujoče družbe. To ni več tisto premočrtno razmišljanje o javni varnosti kot poslednjem zatočišču policijske države, za katero stoji le še grožnja organizirane prisile, vojske in policije, temveč je z ekološko držo človeka v odnosu do narave, družbe in ekosistemov prežeta celota strategij preživetja.[5]

Še enkrat o dinamični krožnosti

Razmišljanja o dinamični krožnosti na področju javne varnosti v Sloveniji niso popolna neznanka. ReNPPZK24–28 je ta koncept s »človekocentrično« paradigmo in ekološko držo le na novo povezala z žgočimi varnostnimi problemi in ga temu primerno aktualizirala. Avtor tega članka sem pred več kot dvajsetimi leti s prispevkom o pravu in policiji, kot odgovorni uporabi družbene moči za vzdrževanje pravičnega reda, že leta 2004 opozoril, da krožne definicije o uporabi policijske diskrecije in načelu sorazmernosti ne moremo razumeti zgolj z dogmatično pravno razlago; niti v rednih, kaj šele v nenavadnih, kriznih oziroma izrednih razmerah in ekstremnih situacijah.[6]

Zaradi tega smo primorani nekatere splošne domneve o spoznavanju in odzivanju na pojave v našem notranjem in okolnem svetu, kot je denimo zaupanje v čutila in zdrav razum, sprejeti kot naravna dejstva, ki nimajo boljših alternativ. Če vas ta misel spominja na načela naravnega prava in razumnosti, smo s predpostavko naravnih dejstev na skupnem izhodišču nove paradigme javne varnosti, po kateri je z ugotovitvami ReNPPZK24–28 v središče postavljen človek z ekološko držo.

V tem položaju človek ustvarja kulturo in socialna razmerja, kar mu omogoča nadzorovan, vzajemen in odgovoren odnos do narave, družbe in ekosistemov. Zato v tem odnosu neprestano tehta različne opcije in obvladuje tveganja, pri čemer sodeluje s celotnim svojim bitjem in se tako srečuje s predmetom spoznanja, se usmerja k njemu, da ga bolje spozna, ga spremeni, se varno oddalji ali sorazmerno ukrepa in se prilagodi.[7] 

Za konec: o pravnih načelih in etičnih dilemah ZNUZJV

Ekološka drža ReNPPZK24–28 mi v tem članku služi kot miselni okvir za praktično razumevanje ZNUZJV. Bistvo pa je v omenjenih načelih naravnega prava in razumnosti, ki so primarno v funkciji preživetja. To so načela, ki so s prvobitnim vprašanjem, kako naj živim, vgrajena tudi v temelje bioetike ali etike življenja in pozitivnega prava: deluj z ekološko držo, da v vseh pogledih krepiš odnose vzajemnosti, skrbnosti, sobivanja in odgovornosti; in z argumentom rimskih pravnikov – neminem laedere – nikomur vsaj ne škoduj.

V tem bistvu kot praktik intuitivno sklepam o glavnem namenu zakonodajalca in nosilnem sporočilu ZNUZJV. Kljub vsem njegovim nomotehničnim slabostim, na katere upravičeno opozarjajo akademski pravniki, menim, da je ZNUZJV v primerjavi z desetletja trajajočim zanemarjanjem javne varnosti vendarle manjše zlo. Pravniki se pri tem težko izognemo tudi svoji odgovornosti.

Prva linija obrambe pred zlom v ZNUZJV je vgrajena v zahtevi pravne države, da nujni represivni ukrepi države, državnih in lokalnih organov oblasti ne smejo biti nadomestilo za redne in učinkovite socialne, razvojne, vzgojno-izobraževalne ter integracijske politike.

Pravna država z načeli subsidiarnosti, koherentnosti in sorazmernosti mora zagotoviti, da je uporaba nujnih ukrepov le začasen, ciljno usmerjen in resorno podprt poseg, namenjen preprečitvi eskalacije nasilja in kriminala, nestrpnosti in sovraštva.

Načelo subsidiarnosti skupaj z načeli koherentnosti pravnega reda ter sorazmernosti posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine prav tako zahteva, da se nujni ukrepi uporabljajo samo, če in kolikor je utemeljeno izkazano, da lokalni, skupnostni in horizontalni resorni mehanizmi ne zmorejo več ali ne morejo pravočasno obvladovati konkretnih in neposrednih groženj v lokalnem okolju.

Sodeč po javnih nastopih in uradnih stališčih predstavnikov Slovenske policije, da pri oceni tveganj in opredelitvi tako imenovanih varnostno tveganih območij redno sodelujejo z organi lokalne samouprave in lokalnimi prebivalci, se lahko nadejamo, da je z vidika zakonitosti in legitimnosti policijskih odločitev hkrati spoštovano načelo subsidiarnosti.

S tem je po mojem tudi vloga preiskovalnega sodnika pri izvajanju sodnega nadzora nad policijskimi ukrepi, nalogami in pooblastili na varnostnem območju zavarovana pred tveganjem sodnega aktivizma in instrumentalizacije sodne oblasti v zadevah javne varnosti.

Menim, da to ni urejanje izrednih razmer, temveč prilagajanje prava in institucionalnega okvira notranje varnosti države, da se z nujnimi ukrepi prepreči zdrs v kaotične družbene razmere. Glede tega razumem ZNUZJV kot začasno rešitev, da se področna zakonodaja z novimi rešitvami ali morda le z redakcijskimi popravki ustrezno in čim prej prilagodi varnostnim razmeram in utemeljenim potrebam družbe po uravnoteženem varstvu človekovih pravic in skupnih dolžnosti pri zagotavljanju javne varnosti.

Na tem mestu končujem s praktičnim pogledom na novo paradigmo javne varnosti in vabim k odprti razpravi, kako naj ZNUZJV z vsemi očitki pravne stroke in demokratične javnosti vendarle opravi svojo sistemsko funkcijo, da v negotovih razmerah zagotovi kolikor toliko sinhroniziran (koherenten) prehod od nujnih ukrepov v novo normalnost.

Opombe:

[1] Članek je naslovni temi prirejen povzetek potekajočega pilotnega projekta Ministrstva za vzgojo in izobraževanje (MVI): »Celovito in analitično podprto obvladovanje nasilja v šolskem prostoru«. Tudi pri tem projektu sodelujem kot praktik in ne kot institucionalni oziroma akademski raziskovalec. Z raziskovalnim delom, vključno s tem povzetkom ostajam torej v okviru praktičnega pristopa k razumevanju odprte znanosti, vključevanja skupnosti in občanske znanosti (citizen science) – na prehodu med temeljno (bazično) znanostjo in družbeno stvarnostjo; prim. S silogizmom in smislom prava k novi paradigmi preživetja, TFL Glasnik, št. 1/2026.

[2] ReNPPZK24–28 (Uradni list RS, št. 38/2024).

[3] Op. št. 1.

[4] Zakon o ratifikaciji Evropske listine lokalne samouprave (MELLS), 4. člen (Uradni list RS, št 57/1996).

[5] Prim., S silogizmom in smislom prava k novi paradigmi preživetja.

[6] Kečanović, B., Pravo in policija, v: Zbornik X. dnevi javnega prava 1/2004, Inštitut za javno upravo, Portorož, 2004, str. 429-450.

[7] Ibid., str. 445-446.