TFL Vsebine / TFLGlasnik

Do sklepa o zavarovanju prihodnjega davčnega dolga s kršitvijo ustavne pravice do bančne tajnosti

Dovolj domneva

Nič takega. Furs si dovoli več kot represivni organi in sodišča s svojimi sodbami. Celo toliko, da na podlagi domneve zapiše, »predvidevamo, da znaša davčni dolg …«, in tako posega v ustavne pravice državljanov in s plombami na premično ali nepremično lastnino nezakonito klesti po premoženju zavezancev za davek!

Že na podlagi sklepa, ki je pravzaprav prvi dopis (kot obvestilo) davčnega organa zavezancu, se zavezanca za davek seznani z dejstvom o pričetku davčnega inšpekcijskega nadzora, kjer se zavezancu za davek predoči očitani mu davčni dolg. Naj poudarimo, da je davčni dolg v tej fazi »izračunal« davčni organ, ki na podlagi domneve pride do zneska, ki ga nato zavezancu za davek očita po 68. a členu ZdavP-2. To pa še ni vse. Še preden se zavezanec za davek nanj odzove (ima zakonsko določen rok), lahko davčni organ poda predlog v zemljiško knjigo, kjer domnevni davčni dolg (izračunan, pridobljen nezakonito) zaščiti s sklepom o prepovedi odtujitve in obremenitve premoženja zavezanca za davek.

68. člen ZDavP-2 dovoljuje davčnemu organu, če ugotovi, da ima davčni zavezanec (fizična oseba) na voljo sredstva za zasebno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, ki jih ima na voljo davčni zavezanec (fizična oseba), oz. s trošenjem davčnega zavezanca (fizične osebe) ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca, da prične s sklepom davčni inšpekcijski postopek pri davčnem zavezancu. Postopek za odmero davka se v tem primeru lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih petih let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Zakon je nadalje določil tudi način izvedbe takšnega postopka cenitve in je davčnemu organu omogočil, da zavezanca pozove na predložitev dokazil o izvoru lastnega premoženja. A pogosto se v praksi zgodi, da davčni organ pozove zavezanca šele po sklepu o prepovedi odtujitve in obremenitve zavezančevih nepremičnin ali premičnin, pa čeprav sklep o uvedbi postopka DIN (davčnega inšpekcijskega postopka) temelji na domnevi!

Ni bančne tajnosti

Davčni organ brez vednosti posega v tajnost in zaupnost zavezanca za davek s tem, ko pridobi bančne izpiske zavezanca za davek. Ker so podatki o prometu na zavezančevem bančnem računu pridobljeni na protiustaven in nezakonit način, sklep pa temelji ravno na teh podatkih, je po mojem mnenju sklep izdan v nasprotju (na podlagi kršitve) z določbami Ustave RS (35. in 38. členom) in zakona (214. člen in drugi odstavek 215. člena ZBan-1; 39. člen ZDavP-2). Davčni organ bi moral pred posegom v bančno tajnost zavezanca za davek obrazloženo utemeljiti in dokazati, da gre za podatke, ki bi v povezavi z ostalimi že znanimi ugotovitvami lahko pripeljali do dodatne odmere davčne obveznosti in seveda v sklepu razložiti zakaj, kako in zaradi česa je vdiral brez vednosti zavezanca za davek v njegov osebni bančni račun in kateri zakon mu to dovoljuje! V sklepu ni pojasnjenega ničesar v tej smeri in so podani samo podatki o prilivih in odlivih zavezanca za davek na njegovem osebnem bančnem računu. Zaupni bančni podatki so človekova pravica, ki izvira iz ustavnega načela pravice do varstva osebnih podatkov. Skladno s to pravico je prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Vsakdo ima pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in vsakdo ima pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi.

Pristojni davčni organ na podlagi določb Zakona o davčnem postopku pred izdajo odločbe ali pred potekom roka za predložitev obračuna davka zavaruje izpolnitev davčne obveznosti, če na podlagi podatkov, ki jih ima o zavezancu za davek, utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena. Ker je sklep izdan nezakonito, je posledica, ki močno vpliva na življenje in delovanje zavezanca za davek, še izdaja sklepa za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti.

Prvostopni davčni organ bi moral pred posegom v zavezančevo bančno tajnost utemeljiti, da gre za podatke, ki bi v povezavi z ostalimi že znanimi ugotovitvami lahko pripeljali do dodatne odmere davčne obveznosti. Če podlage za takšno sklepanje nima, pa lahko te podatke pridobi samo od zavezanca za davek samega (če mu jih ta izroči in se s tem sam odpove ustavni pravici do zasebnosti), nikakor pa ne od banke. Davčni organ v sklepu niti ne navede zakonsko, zakaj je v fazi pridobivanja podatkov (torej poziv k prijavi premoženja pošlje za sklepom in sklepom o zavarovanju davčne obveznosti) že posegal v zasebnost zavezanca za davek in huje kršil določbe Ustave RS (35. in 38. členom) in zakona (214. člen in drugi odstavek 215. člena ZBan-1; 39. člen ZDavP-2).

Poseg v ustavno pravico

Tudi Ustavno sodišče RS je do zdaj že odločalo o vprašanju dopustnosti oziroma primernosti zakonske ureditve glede obveznosti posredovanja osebnih podatkov za namene obdavčitve. Ustavno sodišče je zapisalo, da vsako zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov predstavlja poseg v ustavno pravico do varstva osebnih podatkov, poseg pa je dopusten le, če je v zakonu določno opredeljeno, kateri podatki se smejo zbirati in obdelovati, za kakšen namen jih je dovoljeno uporabiti, nadzor nad zbiranjem, obdelovanjem in uporabo ter varstvo tajnosti zbranih osebnih podatkov. Namen zbiranja osebnih podatkov mora biti ustavno dopusten, zbirati pa se smejo le osebni podatki, ki so primerni in nujno potrebni za uresničitev zakonsko opredeljenega namena. To pomeni, da mora presojo, skladno z načelom sorazmernosti, opraviti že zakonodajalec in presoditi, kateri osebni podatki so potrebni in primerni za dosego namena, ki ga določa zakon.

ZAKLJUČEK

Zastrašujoče je, da je na ravni interne povezave med banko in davčnim organom izvzet ključni akter, to je zavezanec za davek. Prvostopni davčni organ bi pred posegom v bančno tajnost zavezanca za davek moral obrazloženo utemeljiti, da gre za podatke, ki bi v povezavi z ostalimi že znanimi ugotovitvami lahko pripeljali do dodatne odmere davčne obveznosti. Če podlage za takšno sklepanje nima, pa lahko te podatke pridobi samo od zavezanca samega (če mu jih ta izroči in se s tem sam odpove ustavni pravici do zasebnosti), od banke pa nikakor ne. ZDavP-2 nadalje tudi ne vzpostavlja nikakršnih vsebinskih pogojev, kriterijev oziroma sodil (kot jih na primer 1. odstavek 156. člena ZKP), ki morajo biti izpolnjeni, da bi se lahko poseglo v bančno tajnost posameznika in s tem v njegovo ustavno-pravno pravico do zasebnosti.