TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se deloma ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v I. točki izreka v delu, ki se nanaša na parcelo št. 0000 1310/16 ter v celoti v II. točki izreka in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. V preostalem delu (I. točka izreka, kolikor se nanaša na parcelo št. 0000 1310/8) se pritožba zavrne in se sodba v tem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Pritožba zatrjuje kršitve 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jih ne obrazloži v smislu procesnih kršitev, temveč z razlogi, s katerimi utemeljuje domnevno procesno kršitev, dejansko uveljavlja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in/ali zmotne uporabe materialnega prava.

Služnost je mogoča tudi v primeru, ko je izključni lastnik gospodujočega zemljišča hkrati solastnik služečega.

Ker je pravilna ugotovitev, da sta toženca (pravzaprav že njun pravni prednik) na parceli 1310/8 priposestvovala služnost, ni pomembno, ali sta imela (tudi) obligacijsko pravico uporabe.

Na parceli 1310/16 toženca nista mogla pridobiti služnosti (niti sama niti po svojih pravnih prednikih), pač pa je dokazano, da sta s tožnikom sklenila dogovor o uporabi poti. Vendar pritožnik pravilno opozarja, da je vsako pogodbeno (obligacijsko) razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, načeloma mogoče odpovedati (primerjaj 333. člen OZ). Prenehanje trajnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, je dispozicija strank takšnega razmerja, do prenehanja pa pride, ko ena od strank izjavi voljo, da želi doseči prenehanje. Gre za oblikovalno pravico, druga stranka pa ne more preprečiti odpovedi.

Podlaga za trajno, časovno neomejeno uporabo tuje stvari je lahko samo stvarna pravica. Za nedoločen čas sklenjeno pogodbo je mogoče vselej odpovedati (333. člen OZ), pri čemer je dogovor o uporabi tuje stvari za nedoločen čas lahko tudi zgolj prekarij. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede parcele 1310/16 zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo, da je trajno obligacijsko razmerje, tudi če je bilo sklenjeno, mogoče vselej odpovedati. V posledici je bilo tudi dejansko stanje deloma nepopolno ugotovljeno.

333. člen OZ za odpoved ne zahteva kakšnih posebnih obličnosti, edini pogoj je, da odpoved ni dana ob neprimernem času. Pravni pojem neprimernega časa je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera in položaj obeh strank. Upoštevajoč temeljna načela pogodbenih razmerij (predvsem načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic) je treba opraviti tehtanje, čigava pravica je v tistem trenutku bolj potrebna varstva.