TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Če želi taksni zavezanec doseči delno oprostitev plačila sodne takse, odlog ali obročno plačilo, mora trditi in dokazati, da nima denarja za plačilo celotne takse, ga ne more zagotoviti ali ne takoj brez ogrožanja svoje dejavnosti.

Posebnost postopka v zvezi s sodnimi taksami je v tem, da mora sodišče po uradni dolžnosti izvajati dokazni postopek, „če … dvomi o resničnosti navedb v izjavi o premoženjskem stanju“; sodišče torej ni vezano na dokazne predloge taksnega zavezanca. Trditve taksnega zavezanca sodišče sicer lahko preizkuša, če so postavljene; ne sme pa raziskovati premoženjskega stanja, če poprej taksni zavezanec ni postavil zadostnih trditev.

Sodišče po uradni dolžnosti ne sme samo ugotavljati dejstev, ki jih taksni zavezanec sam sploh ni navedel; ugotavlja lahko le nasprotna dejstva, če dvomi v resničnost trditev taksnega zavezanca. Trditveno (in dokazno) breme ostajata povsem pri taksnem zavezancu. Kakšne trditve mora postaviti, je razvidno iz četrtega odstavka 11. člena ZST-1. Sodišče torej ni zavezano, namesto zavezanca raziskovati njegovo premoženjsko stanje in njegove pridobitne zmožnosti, zato da bo ugotovilo, ali mu lahko podeli kakšno olajšavo pri plačilu sodne takse.

Ni sicer odločilno, vendar pa je tudi pomembno, da ni vselej tako, da stranka negativnih dejstev ne more dokazovati. Praviloma stranka negativnih dejstev ne more dokazovati, gotovo pa jih mora vsaj zatrjevati. Včasih pa lahko stranka dokazuje tudi negativna dejstva. Tožeča stranka je tako na primer trdila, da „ne prejema nikakršnih finančnih prilivov“. Takšno negativno dejstvo bi dokazovala zlahka z izpiski iz svojega bančnega računa.