TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v I. in II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 66.084,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2014 dalje;

- v III. točki izreka tako, da se zavrne višji tožbeni zahtevek za plačilo 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2014 dalje;

- v IV. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati na račun sodišča, v višini 1.040,18 EUR nadomesti z zneskom 1.350,88 EUR;

- v V. točki izreka pa tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini 3.892,40 EUR nadomesti z zneskom 5.266,74 EUR.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe 1.178,63 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi naslednji dan po preteku roka za izpolnitve obveznosti dalje.

Delodajalec mora zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev. Izvajati mora ukrepe, potrebne za zagotovitve varnega dela in zdravja, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi.

Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico do sorazmerno nižje odškodnine.

Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. Ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja, pri čemer se pri delovnih nesrečah kot merilo skrbnosti vzame skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca. Dolžnost delavca, da tudi sam prispeva k varnemu delu, je pravilno razlagati v okviru upoštevanja danih navodil in razpoložljivih varnostnih ukrepov.

Ob tem, ko je bilo ugotovljeno, da tožnik ni bil poučen dela z viličarjem in da ni imel delovnih izkušenj z razlaganjem cevi z viličarjem v regale in ob dejstvu, da je bilo treba delo opraviti hitro in brez zastojev, mu ni mogoče očitati, da je v konkretnih okoliščinah primera ravnal neskrbno, ko se je sam lotil ročnega razlaganje cevi tako, da se je premikal pod tovorom oziroma, da je stopil pod vilice.