TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku delno ugodi v delu, v katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 12.580,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2007 dalje do plačila.

Glede tožbenega zahtevka za plačilo 1.000,00 EUR se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V preostalem delu, glede zahtevka na plačilo 15.220,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2007 dalje do plačila in glede pravdnih stroškov se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Ekonomski smisel agencijske pogodbe je v tem, da naročnik z izkoriščanjem agentovega znanja, izkušenj in poslovnih stikov, vezanih na določen trg, česar naročnik sam nima v zadostni meri, na takšnem trgu pridobi posel ali ga pridobi v večjem obsegu. Poleg trajnosti je ena bistvenih značilnosti takšne pogodbe zaupnost razmerja in s tem povezana dolžnost agenta, da ves čas skrbi za interese naročnika.

Za agencijsko pogodbo veljajo posebna pravila, tudi o prenehanju pogodbe po volji ene pogodbene stranke zaradi resnih vzrokov. Možnost odstopa od agencijske pogodbe se zato precej razlikuje od instituta razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin po splošnih določilih OZ.

Ob nastopu resnega vzroka, na katerega se je tožena stranka sklicevala, je torej od agencijske pogodbe mogoče brez odpovednega roka utemeljeno odstopiti le z nedvoumno izjavo, podano drugi stranki, o okoliščinah, ki tak odstop utemeljujejo. Navedba resnega vzroka v odstopni izjavi je namreč bistvena zahteva za veljavnost odstopa in sestavni del te izjave in šele prejem odstopne izjave zaradi resnega vzroka povzroči takojšnje prenehanje pogodbe.

Če za odstop ni bilo resnih vzrokov ali pa ti niso bili podani v odstopni izjavi, je odstop od pogodbe brez odpovednega roka neutemeljen. Neutemeljena odpoved daje tožeči stranki pravico, da odstopi od pogodbe brez odpovednega roka, v sferi tožene stranke pa so posledice morebitne odškodninske odgovornosti. Glede na to je torej odstop od pogodbe neutemeljen tudi, če odstopna izjava sploh ni bila podana. Višje sodišče poudarja, da med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka pogodbo le dejansko prenehala izvrševati 2. 7. 2007, v postopku pa nikoli ni zatrdila, da bi o svojem odstopu od pogodbe tožečo stranko sploh kakorkoli obvestila. Take dejanske situacije torej ni mogoče šteti niti za (utemeljen) odstop z rednim odpovednim rokom, kar bi bilo mogoče, če bi tožena stranka odstopno izjavo podala, pa bi se izkazalo, da za odstop po 832. členu OZ ni bilo (dovolj) resnih vzrokov.