TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Za uspeh z zahtevkom po 223. členu SPZ (osvoboditev služnosti) bi morala toženka dokazati ne le, da so bile na služnostni poti postavljene ovire, ampak zlasti, da je bilo nasprotovanje izvrševanju služnosti tako učinkovito, da so tožniki res prenehali z njenim izvrševanjem.

Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je kljub možnosti druge povezave stvarna služnost čez služečo nepremičnino lahko še vedno v korist gospodujoči nepremičnini, zato izgradnja novega mostu ne pomeni avtomatično prenehanja služnosti. Sodišče je skrbno ocenilo vse okoliščine in se izreklo tako glede koristnosti služnosti za gospodujoče zemljišče kot glede morebitnih spremenjenih okoliščin. Ugotovilo je, da bi morali tožniki, če bi za dostop do svojih nepremičnin uporabljali nov most, peljati preko nepremičnin v lasti tretjih oseb, za kar nimajo dovoljenja, in zaključilo, da tak dostop ni primernejši in enostavnejši. Ob tehtanju interesov izvrševanja lastninske pravice na služečih in gospodujočih nepremičninah pa je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo dejstvo, da se služnost izvršuje le nekajkrat na leto in ne predstavlja prehudega posega v lastninsko pravico.

Če potek zatrjevane trase zajema tudi parcelo (ki ni vsebovana v tožbenem zahtevku), ki ni v lasti tožnikov, to na sklepčnost zahtevka oziroma pasivno legitimacijo nima nobenega vpliva.

Tudi dejstvo, da so tožniki trdili, da služnost ovira toženkin mož, prepoved pa se nanaša nanjo, nima nobenega vpliva na pravilnost odločitve. Pasivno legitimiran v takem sporu je (podobno kot v sporih zaradi motenja posesti) tudi tisti, v korist katerega kdo drug stori zatrjevano dejanje, če se od tega dejanja ni ogradil.