TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 550/2003 z dne 9. 12. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 21/2003 z dne 16. 4. 2003 in s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II P 215/96 z dne 11. 7. 2002 se ne sprejme.

Pravica iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, je lahko kršena, če odločitev sodišča samovoljno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopa od enotne in ustaljene sodne prakse. Vendar že iz samih navedb ustavne pritožbe izhaja, da za kršitev te pravice ne more iti. Pritožnik namreč sam navaja, da se je praksa Vrhovnega sodišča spreminjala. Kršitve pravice do enakega varstva pravic ni mogoče utemeljevati z argumentom, da je bila sodna praksa v preteklosti drugačna, ker ta pravica ne pomeni zahteve, da se sodna praksa v času ne sme spreminjati. Člen 2 Ustave ureja temveč temeljna ustavna načela, zato se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Prav tako se za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati na 78. člen Ustave, ki določa le, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Kršitev pravice iz 50. člena Ustave pritožnik z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže.