TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Z zahtevo, da revizijsko sodišče tožniku prisodi "primerno nižjo odškodnino", tožena stranka ni ocenila vrednosti izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje. Revizija, v kateri ni navedena vrednost izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe, je nepopolna revizija.

Po 377. členu ZPP revizijsko sodišče nepopolno revizijo zavrže s sklepom, če tega ni storil v mejah svojih pravic (374. člen ZPP) že sodnik prve stopnje.

Obrazložitev:

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se vloži zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi so pooblastila sodišča in strank omejena in v zakonu natančno določena. Smiselna uporaba drugih določb ZPP je dovoljena le v obsegu, ki ga ZPP za posamezno izredno pravno sredstvo posebej predvideva.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. ZPP se uporablja za vse zadeve, v katerih je bila prvostopenjska odločba izdana po uveljavitvi tega zakona. Zakon je začel veljati 14.07.1999, sodba prve stopnje v tej zadevi pa je bila izdana 03.02.2000.

Tožena stranka v reviziji ni navedla zneska, za katerega šteje, da je sodišče tožniku previsoko odmerilo odškodnino. Navedba v uvodu revizije ("zaradi plačila 3,000.000 SIT") ne pomeni vrednosti izpodbijanega dela, saj je bila tožniku pravnomočno prisojena
odškodnina 2,650.000 SIT, zahtevek za znesek 350.000 SIT pa je bil zavrnjen. Z zahtevo, da revizijsko sodišče "tožniku prisodi primerno nižjo odškodnino", tožena stranka nalaga vrhovnemu sodišču tudi obveznost, da oceni vrednost izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje. Tega pa revizijsko sodišče ne sme storiti. Po 371. členu ZPP sme preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem sicer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava, vendar ta preizkus zajema le izpodbijani del. Revizijsko sodišče nima zakonskega pooblastila za presojo celotne odločitve.

Če pa je tako, revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija, v kateri ni navedena vrednost izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe, nepopolna revizija. Postavlja se vprašanje, ali je treba v takšnem primeru pozvati vlagatelja revizije, da naj revizijo v določenem roku dopolni. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ne. V revizijskem postopku je ravnanje z nepopolno vlogo (revizijo) drugače urejeno.

Največ obveznosti pri ravnanju z nepopolnimi vlogami ima prvostopenjsko sodišče po 108. členu ZPP. Zahtevati mora od stranke,
da vlogo popravi ali dopolni, če ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Nepopolnost vloge je definirana v drugem odstavku 105. člena ZPP in velja za vloge, ki jih stranke pošiljajo sodišču v prvostopenjskem postopku. V pritožbenem postopku je obveznost sodišča manjša, ker je pojem nepopolne pritožbe bistveno ožji. Po prvem odstavku 336. člena ZPP je nepopolna samo tista pritožba, ki ni podpisana oziroma tista, iz katere ni mogoče ugotoviti, katera sodba se izpodbija.

Samo z njo sodišče ravna tako, kot z nepopolnimi vlogami. Ta določba se po 383. členu ZPP smiselno uporablja tudi v revizijskem postopku. Za takšen primer v obravnavani zadevi ne gre. Sodišče bi zato smelo ravnati enako le, če bi za to imelo podlago v specialni določbi ZPP. Takšne določbe ni.

Sicer pa je navedeno strogost, ki ima svojo podlago v Ustavi Republike Slovenije (pravica do dvostopenjskega sojenja - 25. člen),
zakonodajalec omilil na drug način. Po tretjem odstavku 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Revizijsko sodišče ugotavlja, da daje takšna ureditev dovolj jamstva za vložitev popolnih revizij in s tem takšno varstvo strank, da posebne določbe v zvezi z nepopolnimi revizijami niso potrebne.