TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se odločba tožene stranke z dne 25.8.1994 št. 380-9/5005019 v I.2 točki izreka delno razveljavi tako, da pravilno glasi: "Povečati razne terjatve iz poslovanja za 15,650.701,43 SIT, začetni družbeni kapital za 7,376.175,58 SIT ter trajne vloge domačih oseb za 8,274.525,85 SIT". V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna toženi plačati 453.497,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2000 dalje do plačila v osmih dneh.

 

V komisijski pogodbi z dne 27.3.1991, sta se F. in Banka dogovorili za pogoje koriščenja navedenega depozita, to je prenakazilo deponiranih sredstev na žiro račun družbe D. d.o.o., ko slednja predloži sodno overjeni izpisek iz sodnega registra o dokapitalizaciji oziroma preoblikovanju podjetja D. v družbo z omejeno odgovornostjo (prim. 1. odst. 1038. čl. ZOR). S pogodbo o denarnem depozitu pridobi banka pravico razpolagati z deponiranim denarjem, vrniti pa ga mora pod pogoji, določenimi v pogodbi (2. odst. 1035. čl. ZOR). Iz povedanega izhaja, da družba F. z deponiranimi sredstvi, namenjenimi za dokapitalizacijo pravnega prednika tožeče stranke ni mogla razpolagati, obresti, ki bi jih prejela za deponirana sredstva, pa so bile nakazane (kot izhaja iz revizijskega poročila) tožeči stranki. Ne gre torej za prikrajšanje družbene lastnine, če se na drugi strani le - to ne izkaže kot okoriščenje v enaki višini. Glede na ugotovljeno dejansko stanje zato ni mogoče F. očitati okoriščenja v škodo družbene lastnine. Obravnavanega primera zato ni mogoče podvreči nobenemu abstraktnemu dejanskemu stanu iz 48. a člena ZLPP.