TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Razmejitev med nepremoženjsko škodo „lastnega izvora“ in nepremoženjsko škodo „zunanjega izvora“ (z nanjo navezujočim se pojmom tako imenovanega posrednega oškodovanca), ki je izhodišče za sklep pritožbenega sodišča o „pravni nepriznanosti“ tožničine škode, ima pravno teoretično oporo pravzaprav v ustreznem pojmovanju vprašanja vzročne zveze – namreč relevantnosti vzroka tožničine škode glede na njegovo oddaljenost. V odškodninskopravni sodni praksi se je resda že udomačil pojem tako imenovane „lastne škode“ kot (praviloma) edine pravno priznane škode. Vendar nima nobenega razlikovalnega pomena v razmerju med neposrednim in posrednim oškodovancem: oba praviloma zatrjujeta lastno škodo, na primer lastne duševne bolečine ali lastni strah (bodisi za svojo usodo ali za usodo drugega). S tega vidika je za odgovor na vprašanje tožničine upravičenosti do odškodnine zato pomembna določba 201. člena ZOR, s katero je domet škodnega dejstva kot pravno še upoštevnega vzroka tako imenovanemu posrednemu oškodovancu nastale škode natančno zamejničen: a) z objektivnim kriterijem glede na vrsto oziroma katastrofalnost škode (le smrt ali posebno težka invalidnost) in b) s subjektivnim kriterijem (z omejitvijo oseb, ki sodijo v zaprt krog upravičencev). Ker v danem primeru kriterij pod a) ni uresničen (ni bil niti zatrjevan), je izpodbijana pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo že iz tega razloga materialnopravno pravilna.