TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega M.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Pri osebah, ki jih navaja KZ v 3. odstavku 183. člena, ni dovolj, da so pri njih podane osebne in posebne lastnosti, iz katerih praviloma izvira odnos nadrejenosti in podrejenosti, ampak je pomembno - to še posebno pri osebah, pri katerih skrb za otroka ni zakonsko določena-, ali je bila takšni osebi dejansko prepuščena skrb za učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo.

Kljub besedi "in" med varstvom in oskrbo v 3. odstavku 183. člena KZ to ne pomeni, da morata biti oba položaja podana kumulativno.

Ker ne v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi obramba ni predlagala neposrednega zaslišanja priče, ne more šele z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljati kršitve obdolženčeve pravice do zaslišanja priče v njegovi navzočnosti, ki izhaja iz č) točke 3. odstavka 6. člena EKČP.

Ker naj bi se s predlaganimi dokazi dokazovalo dejstvo, ki za obstoj kaznivega dejanja ni materialnopravno relevanten, sodišče z njihovo zavrnitvijo ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe.

Določba 3. odstavka 421. člena ZKP je glede tega, od kdaj teče rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, specialna v odnosu na 4. odstavek 120. člena ZKP, po kateri teče rok za vložitev pravnega sredstva od zadnje vročitve (obdolžencu ali zagovorniku).