TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi zagovornice obsojenega I.S. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Določbe 3. odstavka 216. člena ZKP ni mogoče razlagati drugače, kot da morata biti obe polnoletni priči pri hišni preiskavi vseskozi navzoči. Ker je bila v obravnavanem primeru ena od prič krajši čas odsotna, sodišče svoje odločbe v skladu z 219. členom ZKP ne bi smelo opreti na dokaze, pridobljene v tem času. Dokazna prepoved torej velja le za dokaze, pridobljene s tem procesnim dejanjem, ko navedeni zakonski pogoj za izvedbo hišne preiskave ni bil izpolnjen.

Ravnanje organov za notranje zadeve, ki so preiskavo prostorov začeli 10 minut po danem pouku iz 2. odstavka 215. člena ZKP, ne da bi bilo pred tem izkazano, da je odvetnik, ki ga je obsojenec zahteval, izjavil, da pri preiskavi ne bo navzoč, pa tudi ne, da je bil sploh obveščen, pomeni kršitev navedene določbe.

V 1. odstavku 445. člena ZKP sicer niso navedena merila, na podlagi katerih predsednik senata ali senat presojata, ali je navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari, vendar mora sodišče druge stopnje v skladu s 1. odstavkom 395. člena ZKP v svoji odločbi navesti razloge, zakaj obsojenca ni obvestilo o svoji seji.