TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Z ZTuj-2A je prišlo do spremembe zakonske ureditve, ki je uvedla institut enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. O tem se odloča v postopku pred upravno enoto, ki pa od Zavoda po uradni dolžnosti zahteva, da poda soglasje k izdaji ali podaljšanju takšnega dovoljenja (37. in 37a. člen ZTuj-2). Ob tej spremembi je bila v zakon dodana nova določba prvega odstavka 37a. člena, po kateri se v primeru, ko soglasje za izdajo enotnega dovoljenja ni zavrnjeno iz razlogov na strani tujca, odločba o zavrnitvi izdaje enotnega dovoljenja vroči tudi delodajalcu. Pri tem zakon ne določa, da se delodajalec o izdani odločbi le obvesti, ampak izrecno, da se mu odločba vroči. S tem je zakonodajalec za primere, ki jih zajema navedena določba, delodajalca vključil v postopek glede enotnega dovoljenja ter mu po presoji sodišča priznal pravno korist in aktivno legitimacijo za izpodbijanje izdane zavrnilne odločbe. V primerih, ko je bilo soglasje zavrnjeno zaradi razlogov, ki niso na strani tujca, bo namreč odločbo lahko vsebinsko učinkovito izpodbijal prav delodajalec in ne sam tujec.

Tožnikove navedbe, da kot samostojni podjetnik za opravljanje svoje dejavnosti potrebuje A.A., ki je bil dober in vesten delavec in je samostojno opravljal delo zastopnika, so povsem splošne. Povsem pavšalno pa je tudi tožnikovo zatrjevanje, da bi mu z izvršitvijo 2. točke izreka izpodbijane odločbe nastala nenadomestljiva škoda, saj da bi imel zaradi odhoda delavca A.A. veliko materialno škodo, ki je v kratkem času ne bi mogel nadomestiti z drugim delavcem, ker gre za dela, ki zahtevajo veliko specialnega znanja. Pri tem tožnik zatrjevane škode, ki naj bi bila materialna, ne opredeli po višini, pa tudi sicer je ne konkretizira. Prav tako ne obrazloži, zakaj naj bi bila škoda težko popravljiva oziroma kakšna naj bi bila nenadomestljiva specialna znanja tujca, na katera se sklicuje.