TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se delno zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se predlagatelju ne odvzame pravica do osebnih stikov z mladoletnim sinom A. A., kot so bili določeni s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti IV P 163/2016 z dne 26. 3. 2018.

III. V preostalem se pritožbi delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka glede mladoletnih otrok B. B., C. C. in Č. Č. in v III. točki izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

V skladu z judikaturo Ustavnega sodišča predstavlja odvzem pravice do stikov poseg v pravico do družinskega življenja iz 54. člena Ustave RS in je možen zgolj v izjemnih okoliščinah ter ga je mogoče upravičiti le, če to terja varstvo največje otrokove koristi. Gre za izjemno občutljivo in kompleksno področje, odsotnost stikov otroka s staršem pa lahko vodi v odtujitev, ki morda ni v korist otroka, država pa mora pri zagotavljanju in ohranjanju stikov igrati aktivno vlogo.

Tudi Vrhovno sodišče poudarja, da je odločitev o odvzemu pravice do stikov izjemna in tudi kompleksna, saj zahteva tehtanje med pravicami več oseb, pri čemer je temeljno vodilo zasledovanje otrokove koristi. Pojem otrokovih koristi pa ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega 18. leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist, ki se bo pokazala v njeni odrasli dobi (dolgoročna korist). Namen stikov je namreč v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo, pri čemer odločitev o otrokovih stikih ne sme temeljiti zgolj na ugotovitvi, da otrok stike zavrača.

Sodna praksa ESČP v okviru pravice do družinskega življenja sicer priznava državam pogodbenicam široko polje proste presoje, kako bodo uredili vprašanje zaupanja v vzgojo in varstvo otroka, vendar pa je to polje zelo ozko glede pravice do stikov med starši in otroci; pravica do stikov pomeni po ustaljeni sodni praksi ESČP poseg v trdo jedro pravice do družinskega življenja, zato prekinitev družinskih vezi upravičujejo zgolj zelo izjemne okoliščine. Sodišča morajo vzpostaviti pravično ravnovesje med koristmi otroka in koristmi staršev, pri čemer je treba pri tehtanju upoštevati, da resnost koristi otroka lahko prevlada nad koristmi staršev, zlasti starš ne more biti upravičen do ukrepov, ki bi škodili otrokovemu zdravju in razvoju. Sodna praksa ESČP zahteva, da se mnenje otrok upošteva, vendar ta mnenja niso nujno nespremenljiva in ugovori otrok niso nujno zadostni, da prevladajo nad interesi staršev, zlasti pravice otroka do izražanja svojih stališč ni dopustno razlagati tako, da bi otroku dejansko dala brezpogojno pravico veta brez upoštevanja drugih dejavnikov in preizkusa, s katerimi se določi otrokova največja korist; takšna korist pa običajno narekuje, da je treba ohraniti otrokove vezi z njegovo družino, razen v primerih, ko bi to škodovalo njegovemu zdravju in razvoju. Prekinitev te vezi dejansko odreže otroka od njegovih korenin. Zaradi tega otrokove koristi narekujejo, da lahko prekinitve družinskih vezi upravičijo resnično izjemne okoliščine in da si je treba na vsak način prizadevati za ohranitev stikov. Po drugi strani pa tudi postopkovni vidik 8. člena EKČP zahteva, da je postopek odločanja pošten in tak, da omogoča zagotavljanje spoštovanja interesov udeležencev postopka in njihovo zadostno vključenost v postopek.