TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Sklep podjetij, združenih v sestavljeno obliko združevanja, o prenehanju sestavljenega podjetja (188/4 člen ZP - Ur.l. SFRJ št.
77/88 in 40/90), je podlaga za uvedbo postopka likvidacije po 6. tč. 153. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. SFRJ, št. 84/89).

Podjetja, združena v sestavljeno podjetje po prvotnem besedilu zakona o podjetjih (Ur.l. SFRJ, št. 77/88) so se odločila, da sestavljeno podjetje ukinejo. Vložila so predlog za likvidacijo sestavljenega podjetja sklicujoč se na 2. točko 153. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. SFRJ, št. 84/89). Sodišče prve stopnje je predlog zavrglo. Menilo je, da predlagatelji niso izkazali verjetne zakonske podlage za začetek likvidacijskega postopka. Sestavljeno podjetje tako preneha, če to sklenejo vsa vanj združena podjetja (4. odst. 188. člena Zakona o podjetjih, ki je pozneje z novelo, objavljeno v Ur.l. SFRJ, št. 46/90 prenehal veljati) in je vpis izbrisa sestavljenega podjetja v sodni register možen po 64. členu novele o vpisu podjetij in drugih pravnih oseb, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, v sodni register (Ur.l. SFRJ, št. 21/89 in 66/89) možen tudi brez izvedbe stečajnega ali likvidacijskega postopka (uredba o vpisu podjetij in drugih pravnih oseb, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, v sodni register, objavljen v Ur.l. SFRJ, št. 74/90 nima več določila, ki bi ustrezalo določilu 64. člena prejšnje uredbe.

Na pritožbo predlagateljev je sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje razveljavilo. Pri tem je v obrazložitvi navedlo tudi
sledeče:

Sodišče druge stopnje se ne strinja povsem s stališčem, da bi sestavljeno podjetje lahko prenehalo samo na podlagi sklepa združenih podjetij, ki bi bil podlaga za vpis izbrisa tega iz sodnega registra. Tako se je sicer res dalo razumeti in se je ponekod v praksi tudi dejansko izvajalo določilo 4. odst. 188. člena Zakona o podjetjih (Ur.l. SFRJ, št. 77/88 in 40/89), veljavno v času odločanja na prvi stopnji in ki ga povzema tudi 64. člen uredbe. (S kasnejšo spremembo Zakona o podjetjih - Ur.l. SFRJ, št. 46/90 - je bil 4. odst. 188. člena črtan kot posledica dejstva, da se tudi sestavljeno podjetje odpravlja oziroma povsem drugače ureja.). Vendar pa se samo z jezikovno razlago tega določila, brez upoštevanja namena zakona, ustvarja pravno nevzdržna situacija zlasti za vse potencialne upnike sestavljenega podjetja, ki bi v tem primeru izgubili pravno varstvo, ki ga nudi postopek likvidacije oziroma stečaja.

Sporno določilo, da sestavljena oblika združevanja preneha, ko to sklenejo ali ko prenehajo vsa podjetja, združena v te oblika, je po mnenju sodišča druge stopnje treba uporabiti le kot specifičen primer, kot eno od možnosti za prenehanje sestavljenega podjetja na podlagi postopka likvidacije. Nikakor pa to ne more biti način prenehanja, ki bi obstajal samostojno poleg postopka likvidacije oziroma stečaja. To bi seveda moralo izhajati tudi iz 3. odst. 188. člena Zakona o podjetjih, da bi se potem lahko uporabila 6. točka 153. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. SFRJ, št. 84/89). Navedena opustitev oziroma izpeljava v uredbi, pa je le ena od vrste nedoslednosti in nedomišljenosti zakona o podjetjih. Razlaga, po kateri je lahko sklep združenih podjetij o prenehanju sestavljenega podjetja le podlaga za uvedbo postopka likvidacije ustreza tako interesom ustanoviteljev oziroma združenih podjetij, ki v spornem primeru zahtevajo prenehanje sestavljenega podjetja na ta način, kot vsem potencialnim upnikom sestavljenega podjetja, ker jim je le na ta način omogočena pravna varnost.

(Opomba: Stališče je pomembno tudi za sedanjo zakonsko ureditev prenehanja gospodarskih subjektov brez pravnega nasledstva. Pove namreč, da prenehanje gospodarskega subjekta na podlagi odločitve njegovih ustanoviteljev, ni možno brez izvedbe likvidacijskega postopka.)