TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kulturo z dne 16. 3. 2001, odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Iz določb 12., 14. in 18. člena ZNNZ po mnenju sodišča izhaja, da pravne narave izvzetja stanovanj iz nacionalizacije ni mogoče enačiti s pravno naravo izvzetja poslovnih prostorov iz nacionalizacije. Izvzetje poslovnega prostora na podlagi 14. člena ZNNZ ne predstavlja dokončnega izvzetja dela podržavljene zgradbe iz nacionalizacije, temveč le začasno zadržanje lastninske pravice prejšnjega (so)lastnika poslovnega prostora zaradi opravljanja dovoljene poslovne dejavnosti, za razliko od izvzetja stanovanja, ki predstavlja ohranitev lastninske pravice dotedanjega lastnika oziroma pridobitev (trajne) lastninske pravice na stanovanju kot neke vrste transformacijo bivše (podržavljene) solastninske pravice na zgradbi v lastninsko pravico na delu zgradbe (primerjaj 1., 3. in 5. odstavek 18. člena cit. zakona). Ni mogoče z vidika določb ZDen enako kot izvzeta stanovanja obravnavati tudi izvzete poslovne prostore, saj je bil lastninskopravni položaj upravičenca v primeru poslovnih prostorov drugačen kot lastninskopravni položaj upravičenca v primeru stanovanja. Glede na določbe 14. člena je namreč lastninska pravica na izvzetem poslovnem prostoru prekarialna, saj je lahko kadarkoli prenehala (ne samo po volji lastnika - na primer z odvzemom dovoljenja za opravljanje dejavnosti). V primeru, ko je bila ta pravica po izvzetju poslovnih prostorov "lastniku" teh prostorov ponovno odvzeta na podlagi 4. odstavka 14. člena ZNNZ, torej ni mogoče šteti, da gre za novo podržavljenje, ampak za posledico prvega podržavljenja (torej ex lege podržavljenja po ZNNZ), kar pa v bistvu pomeni, da je glede denacionalizacije poslovnega prostora, ki je bil "vrnjen" v družbeno lastnino na podlagi navedene zakonske določbe, treba odločati po enakih pravilih kot glede denacionalizacije tistih delov podržavljenega objekta, ki iz nacionalizacije sploh niso bili izvzeti.