TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 41. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, in Uradni list RS, 67/01 in 63/16) se zavrže.   Sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 930/2014 z dne 2. 6. 2015 in sklep Okrajnega sodišča v Idriji št. P 14/2013 z dne 30. 9. 2014 se v delu, ki se nanaša na zahtevke pritožnika Myriama Štefana Jereba, razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Idriji v novo sojenje.   Nasprotna stranka iz pravde sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

Institut zastaranja je v prvi vrsti namenjen zagotovitvi pravne varnosti dolžnika pred uveljavljanjem zastaranih terjatev. Vendar pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri kateri sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, lahko pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če upniku nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabil razpoložljivo pravno sredstvo.   Potencialni nujni dedič upravičeno pričakuje, da ga bo zapuščinsko sodišče obvestilo o odločitvi, da ne bo opravilo zapuščinske obravnave, ker ni premoženja. Ta sklep zapuščinskega sodišča za njegov položaj v luči uveljavljanja zahtevka iz 41. člena Zakona o dedovanju v razmerju do drugega dediča ni nepomemben. Zato je opustitev vročitve takega sklepa lahko upoštevna pri razlagi nedoločenega pravnega pojma nepremagljivih ovir iz 360. člena Obligacijskega zakonika in s tem pri uporabi pravila o objektivnem zastaralnem roku iz 41. člena Zakona o dedovanju.   Uporaba pravila o zastaranju zahtevka iz 41. člena Zakona o dedovanju zagotavlja pravno varnost dolžnika, kar je osrednji pomen instituta zastaranja. Vendar se na drugi strani ne ozira na pritožnikove trditve o njegovi dobrovernosti ter na napako sodišča, pa tudi ne na dejstvo, da je pritožnik tožbo vložil štiri leta in deset mesecev po zapustnikovi smrti. Gre za položaj, v katerem je pravica nujnega dediča do dostopa do sodišča podrejena interesu zagotavljanja pravne varnosti dolžnika na način, ki onemogoča upoštevanje posebnih okoliščin primera na strani pritožnika in s tem vzpostavitev ravnovesja med pomenom pravice do dostopa do sodišča na eni strani in pomenom zagotavljanja pravne varnosti na drugi strani.   Ker posebne okoliščine obravnavanega primera v luči jamstva učinkovitega uresničevanja pravice pritožnika do sodnega varstva nakazujejo potrebo po prožnejši razlagi pravila o zastaranju iz 41. člena Zakona o dedovanju v zvezi s 360. členom Obligacijskega zakonika, ki ne absolutizira pomena zagotavljanja pravne varnosti, stališče, ki le sledi togi uporabi zastaralnega roka iz 41. člena Zakona o dedovanju, krši pritožnikovo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.