TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zoper izpodbijani del sodbe se delno ugodi, sodba se delno razveljavi v delu I. točke izreka, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo zneska 34.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in na odločitev o stroških postopka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zoper izpodbijani del sodbe (odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo zneska 8.000,00 EUR) in v celoti pritožba zoper sklep zavrneta in se potrdita nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu, posega v pravico do zasebnosti, razžalitve dobrega imena in časti ter nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo le razlogi o odločilnih dejstvih za odločitev o odškodninskem zahtevku iz naslova nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav je tožnik odškodnino uveljavljal tudi iz drugih pravnih naslovov (zaradi trpinčenja na delovnem mestu, posega v pravico do zasebnosti in razžalitve dobrega imena in časti), je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani del sodbe in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Za ugotovitev odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi podane nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne zadošča zgolj ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ampak je možna le v primeru hujših zlorab instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru toženi stranki ni mogoče očitati, da je pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zlorabila svoje pravice (zaradi zamude 15-dnevnega subjektivnega roka). V sklepu Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja je sicer res zapisano, da bo moral organ prve stopnje pri ponovnem odločanju upoštevati roke iz drugega odstavka 110. člena ZDR, vendar je ta zapis mogoče šteti le za splošno navodilo in ne za konkretno opozorilo, da je že prišlo do zamude roka. Zamude roka pa ni uveljavljal niti tožnik sam v sodnem sporu niti ni bila ugotovljena s strani prvostopenjskega in pritožbenega sodišča, ampak šele v postopku z revizijo. Iz navedenih razlogov ni mogoče ugotoviti, da je tožena stranka s podajo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi zlorabila svoje pravice in da bi bila s tem podana protipravnost njenega ravnanja kot eden od elementov odškodninske odgovornosti. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.