TFL Vsebine / TFLGlasnik

Debate okoli umetne inteligence me utrujajo že leta; od glasnih ter navdušenih idej o naši nesmrtnosti (torej, da bomo lahko uploadali svojo zavest na cloud), preko zaskrbljenosti glede pravic in čustev umetne inteligence, pa vse do najstnikov, ki se ne bodo naučili logaritmirati, ker jim domačo nalogo naredi chatbot (iz mene na tej točki govori ljubosumje, ne zagrenjenost). Vse prepogosto se mi zdi, kot da živimo v Štoparskem vodniku po Galaksiji, v katerem so izgradili megaračunalnik samo zato, da bi jim povedal, kaj je smisel življenja. Človek danes preprosto ne zaupa sam sebi, da bi bil gospodar svoje usode, obenem pa je pozabil, da hudič zmeraj najde objestnost za brezdelne roke; nasprotno, samozavestno smo si zadali za cilj prihodnost, v kateri bomo trenutno brezglavo hustle kulturo spreobrnili v njeno nasprotje.

Do ideje umetne inteligence kot nekakršne suverene, samostojne miselne gmote, ki je sposobna razsodno ter neodvisno razmišljati, sem skeptična že od samega začetka; zato me ni preveč presenetilo, ko se je pojavil ChatGPT, skupaj z drugo tovrstno programsko opremo, ki se razlikuje od navadnega brskalnika zgolj po tem, da je načrtno narejena na način, da dobiš občutek, da se pogovarjaš z nekom (torej po Omegle vzorcu). Se je kdo kdaj vprašal, kako se Googlov brskalnik počuti? Kako se počuti njegov prevajalnik? Morda vaš airfryer, ki se zna sam ugasniti, ko zazna, da se hrana žge? Je sposobnost mehaničnega brskanja po bazah, algoritmičnega sestavljanja najdenih informacij, ter povezava z elektriko, res dovolj, da si pričnemo govoriti, da nismo več potrebni?

Obsesija človeka z njegovim lastnim stvarstvom ter njegovo podrejenostjo le-temu je inherentno narcisoidna ter nezdrava; pretvarjanje, da smo ustvarili nekaj, kar je približno podobno dejanskim oblikam življenja, prav tako. Resnično vprašanje pa ni zgolj, ali je ChatGPT inteligenten, temveč, ali je boljši od nas.

Dejanska inteligenca lahko namreč za seboj prinese kar nekaj ovir; od kritičnega mišljenja, do mentalnih bolezni, preko domišljije, ki včasih nikomur ne koristi. ChatGPT naj bi bil vsega navedenega prost, četudi to pomeni, da je dejansko manj inteligenten od nas; je pa zato nedvomno bolj sposoben. In četudi obstojijo tisti, ki vidjo njegov vzpon kot nekaj pozitivnega, torej kot nekaj, kar nam bo dvignilo produktivnost, se seveda porajajo tudi vprašanja, ali nam bodo res preostala samo manualna dela, dokler seveda tudi teh ne prevzamejo roboti, vodeni s strani iste programske opreme. To je samo zase po mojem mnenju ločeno vprašanje od tega, ali bomo vsi na ta račun finančno osiromašeni; četudi bi družba preko finančnih mahinacij našla način, da bi izkoriščali »umetno inteligenco« ter obenem vsi imeli dostojne prihodke, se poraja vprašanje dela kot pomembnega instrumenta človeškega bivanja; dela kot mehanizma, ki nam omogoča ponižnost ter občutek družbene povezanosti.

Veliko optimizma je slišati tudi glede pravne uporabe »umetne inteligence«; čeprav si zelo želim, da bi bili ljudje opolnomočeni glede samega prava, torej da ne bi vsak od nas potreboval pravnika za reševanje lastnih zadev (če država postavi pravo kot kompleksno birokratsko oviro v družbo, to ni pošteno. Zato je vsaka inovacija, ki premaga to oviro, vsaj meni osebno, dobrodošla), imam glede tega dvome.

Čeprav je pravo kompleksen sistem, se moramo zavedati, da zajema visoko raven kreativnosti; iskanje argumentov v prid konkretni stranki, abstrahiranje oziroma konkretizacija, etc., so kompleksna opravila, ki terjajo domišljijo, niansirano razmišljanje ter tudi določeno raven socializacije, da lahko predvidimo, kaj bi v praksi sploh “padlo na plodna tla”. Verjamem, da lahko velik del pravnega dela ChatGPT dejansko prevzame; spet pa pridemo do vprašanj psihologije, domišljije, etike, glede katerih je ChatGPT zaenkrat še precej nesposoben. Osebno menim, da se bo na neki točki tega vsega naučil; vse kar rabi narediti je »razumeti« par maksim, pa bo iz sebe pljuval povsem nesporne moralne sodbe. Naučiti ga je potrebno denimo zgolj:

1. Ljudje menijo, da povzročanje škode drugim ni primerno.
2. Človekovo življenje ima za večino oseb vrednost ne glede na to, s čim ga tehtamo.

Precej prepričana sem, da bo kmalu lahko sprejemal odločitve, ki se ne bodo zdele etično sporne večini.

Sklepno dodajam, da ne želim zveneti kot Ted Kaczynski, pa vendar se je potrebno vprašati, ali nas razvoj tehnologije vedno vodi zgolj v pozitivne stvari; ali nam vedno več udobja res pomaga. Ali želimo delo kot pomemben del življenja posameznika prepustiti algoritmu, torej glorificiranemu brskalniku, ki je sposoben informacije sam zlepiti skupaj bolje kot Googlov »Q&A« feature. Vprašanje, ki je boleče, ter na katerega si moramo odgovoriti, pa je tudi, zakaj sploh delamo; dejstvo je, da življenje prinese s seboj boj, in delo, plačano ali neplačano, je del tega boja. Če bi imeli kolektivni, širok družbeni konsenz, da je najvišja stopnja užitka vse, kar je za nas pomembno, lahko že zdaj začnemo razvijati družbo kot v filmu Wall – e. »Umetna inteligenca« je zaenkrat tudi naš največji ter najsamozavestnejši korak v tej (za moje pojme) žalostni smeri.