TFL Vsebine / TFLGlasnik

Na tej podlagi so postopoma nastali prvi odvetniki – logografi, čeprav je imel ta pojem sprva širši pomen in ni označeval samo pravnikov. Za pridobitev potrebnih znanj in veščin so se bodoči logografi šolali pri zasebnih učiteljih v treh vrstah govorništva: forenzičnem govorništvu, ki je bilo namenjeno nastopanju pred sodiščem, deliberativnem, ki je bilo namenjeno nastopanju v političnih telesih, in epideiktičnem, ki je bilo namenjeno svečanim priložnostim. Za vaje učencev v sodnem govorništvu so njihovi učitelji uporabljali različne metode: od simuliranja sodnih zadev in pomnjenja splošnih govorniških vzorcev do vaj v argumentiranju za in proti. A tisto, kar je najbolj zaznamovalo pedagoško delo starogrških odvetnikov – logografov, je bilo usposabljanje učencev za zmage v sodnih sporih, saj so na tisti stopnji razumevanja prava štele le zmage.

Storitve logografov, naj je šlo za poučevanje ali pisanje govorov, so bile plačljive. Eden od slovečih starogrških logografov je bil tudi Protagoras,¹ čigar zgodba o dvojni zvijači se je znašla v delu rimskega avtorja Aulusa Gelliusa² »Atiške noči«. Zvijača je temeljila na dejstvu, da se je argument uporabil v nasprotno smer, torej proti tistemu, ki ga je uporabil. In s takšno ponesrečeno uporabo dozdevno brezhibnega argumenta jo je skupil Protagoras v pravdi zoper svojega učenca Euathlosa.

Euathlos je bil mlad bogataš, ki se je želel naučiti govorništva, da bi nastopal pred sodiščem. Protagoras je za poučevanje zahteval znatno vsoto. Euathlos je prvo polovico honorarja plačal takoj, drugo polovico pa je obljubil plačati tistega dne, ko bo zmagal v prvi zadevi. Kasneje kljub temu, da je bil že nekaj časa učenec in da mu je Protagoras pomagal napredovati v forenzičnem govorništvu, ni sprejel nobene sodne zadeve. Čas je mineval in vse je kazalo, da to počne zato, da bi se izognil plačilu. Protagoras je tako povlekel potezo, ki se mu je zdela zelo zvita: sklenil je, da bo zahteval plačilo skladno z dogovorom, zato je zoper Euathlosa sprožil tožbo.

Ko sta stopila pred sodnike, je Protagoras razložil tožbo in rekel: »Naj ti povem, neumnež, da mi boš v vsakem primeru moral plačati, kar zahtevam, najsi pravdo dobim ali izgubim. Če se bo sodni spor odvil proti tebi, mi boš moral plačati skladno s sodbo, ker bom zmagal. Če pa bo odločitev sodišča v tvojo korist, mi boš moral plačati skladno s pogodbo, ker boš dobil prvi spor.«

Euathlos pa mu je na to odvrnil: »Jaz bi se lahko spopadel s tvojim sofizmom, najsi bo še tako zvit, preprosto s tem, da se v sporu ne bi branil sam, marveč bi za to najel drugega. A v večje zadovoljstvo mi bo, če te porazim – pa ne samo v pravdi, marveč tudi v argumentaciji. Naj ti torej povem, najmodrejši, da mi v nobenem primeru ne bo treba plačati, kar zahtevaš, naj bo sodba meni v korist ali ne. Kajti če bodo sodniki odločili v moj prid, ti skladno s sodbo ne bom dolgoval ničesar. Če pa bodo odločili proti meni, ti po pogodbi ne bom dolgoval plačila, ker bom prvo pravdo izgubil.«

Sodniki so se zamislili in spoznali, da je spor pravzaprav nerešljiv, saj bi se kakršnakoli odločitev sama izpodbijala. Reševanje spora so zato odložili za nedoločen čas, mladi logograf je s tem izpodbil učiteljevo ukano, študentom po svetu pa ta primer še danes služi za vaje v argumentaciji.

Rimljani so si morda prav zaradi grške izkušnje izmislili pregovor, da odložitev »ad calendas graecas«³ dejansko pomeni odložitev za zmeraj.

Viri:

• Meyers Konversationslexikon, 7. knjiga (Leipzig,Wien 1904),
• Wikipedia.

¹ Protagoras (485–415 pr. n. št.), znamenit grški sofist, govornik in logograf.

² Aulus Gellius, rimski jezikoslovec. Spomine na študijsko bivanje v Atenah je opisal v delu »Noctes atticae« (Atiške noči).

³ Grških kalend sploh ni, ker so plod rimske kulture.