TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep se v izpodbijanih II., III. in IV. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sklep v ostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, to je v VI. točki izreka, potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Če zapadlost terjatve ni jasno razvidna iz zapisnika sodne poravnave, jo mora upnik dokazati z javno listino, po zakonu overjeno zasebno listino ali s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Dolžnik je v ugovoru (in sedaj tudi v pritožbi) utemeljeno uveljavljal, da upnik predlogu za izvršbo nobene od naštetih listin v dokaz predčasne zapadlosti celotne ostale terjatve že v aprilu 2017 ni priložil. Iz spisa izhaja, da navedenega prav tako ni storil niti v odgovoru na ugovor.

Res je sicer, da je bil dolžnik po sodni poravnavi zadnji obrok dolžan plačati najkasneje do 20. 12. 2017. Drži torej, da je ob vložitvi izvršilnega predloga, dne 26. 8. 2022, celotna terjatev, torej tudi zadnji obrok, ki je po sodni poravnavi zapadel 20. 12. 2017, že zapadla v plačilo. Vendar pa to v ničemer ne spremeni dejstva, da je sodišče prve stopnje kot datum zapadlosti celotne preostale terjatve štelo 10. 4. 2017 in posledično v svojem obračunu terjatve na dan 26. 8. 2022 kot začetek teka zakonskih zamudnih obresti od celotne ostale še neplačane glavnice 22.650,00 EUR upoštevalo datum 11. 4. 2017, to je prvi naslednji dan po tem, ko naj bi zapadla v plačilo celotna ostala še neplačana glavnica. Ugotovitev dneva zamude s plačilom celotne še dolgovane glavnice je torej sodišče prve stopnje vezalo na datum predčasne zapadlosti zaradi nepravočasnega plačila celotnega prvega obroka, čeprav upnik takšne predčasne zapadlosti celotne ostale terjatve ni dokazal na zahtevani način iz drugega oziroma tretjega odstavka 20. člena ZIZ.

Pritožba je utemeljena tudi, kolikor se nanaša na odločitev o predlogu za omejitev izvršbe le na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno pojasnilo, da je trditveno in dokazno breme o tem, da je predlagana omejitev izvršbe utemeljena, na dolžniku. Prav tako se višje sodišče strinja, da dolžnik v obravnavni zadevi v samem predlogu za omejitev temu bremenu ni zadostil. Ni namreč dokazal, da bi bil upnik v enem letu od izdaje sklepa o predlogu lahko poplačan že zgolj z navedenim izvršilnim sredstvom, kar bi bil pogoj za ugoditev predlogu. Le to je namreč pravno relevantno za odločitev o predlogu za omejitev izvršbe na denarna sredstva in ne tudi okoliščina, ali več dovoljenih izvršilnih sredstev povzroča zmedo pri izvrševalcih, kot zmotno meni dolžnik.

Delodajalec bi denarna sredstva, ki so sedaj pri njem zadržana zaradi dovoljene izvršbe na plačo, če izvršba s tem izvršilnim sredstvom ne bi bila dovoljena, prenakazal na dolžnikov transakcijski račun. To pa pomeni, da bi se na dobroimetje iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja, s strani delodajalca nakazanega na dolžnikov transakcijski račun, lahko poseglo v okviru v obravnavni zadevi prav tako dovoljene izvršbe na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, na katero je dolžnik predlagal, da se izvršba omeji.