TFL Vsebine / TFLGlasnik

Zakon o gospodarskih družbah[1] (ZGD-1) je povzel nemški model prava kapitalskih družb, družbo z omejeno odgovornostjo pa je opredelil kot pravno samostojno obliko kapitalske družbe. Zanjo so značilne nekatere tipične lastnosti kapitalskih družb, od delniških družb pa se razlikuje v številnih značilnostih, tako v premoženjski kot upravljavski strukturi,[2] ter tudi po personalistični naravi, kar družbo z omejeno odgovornostjo precej približuje konceptom osebnih družb. Za družbe z omejeno odgovornostjo je namreč poleg temeljne značilnosti kapitalskih družb – omejene odgovornosti njenih družbenikov za obveznosti družbe – bistvena tudi osebna sestavina, ki se kaže zlasti v medsebojnih razmerjih družbenikov in njihovemu predpostavljenemu upravljavsko-poslovodnem interesu. Ta razmerja temeljijo na tesni povezanosti družbenikov, njihovem medsebojnem zaupanju in prepovedi konkurenčnega delovanja.[3] To je načelo zvestobe ali privrženosti družbi, ki je sicer temeljnega pomena pri osebnih družbah. Močnejša osebna povezanost med družbeniki temelji na izhodišču, da družbenike ob sklenitvi družbene pogodbe združuje skupni namen, to je ustanovitev družbe za izvajanje, praviloma profitne, gospodarske dejavnosti. Zasledovanje tega namena lahko temelji le na načelu medsebojnega zaupanja družbenikov.

Personalistična narava družb, organiziranih kot družbe z omejeno odgovornostjo, je pomembna tudi pri vprašanju različnih načinov prenehanja korporacijskega razmerja med družbo in družbenikom, torej pri vprašanju izločanja družbenika iz družbe. Do prenehanja korporacijskega razmerja lahko pride bodisi zaradi prenehanja družbe bodisi neodvisno od tega.

Pravno prideta v poštev dva načina prenehanja korporacijskega razmerja, ki nista posledica prenehanja družbe, in sicer:

• izstop družbenika iz družbe, in
• izključitev družbenika iz družbe.

Oboje je v družbah z omejeno odgovornostjo dopustno urejati tudi z družbeno pogodbo, zato lahko razlikujemo tudi med pogodbenim in sodnim (zakonskim) izstopom ali izključitvijo.

ZGD-1 v 501. členu izrecno predvideva variante sodne (zakonske) ali pogodbene izključitve (prvi in tretji odstavek 501. člena ZGD-1) ter sodnega (zakonskega) ali pogodbenega izstopa družbenika (prvi in drugi odstavek 501. člena ZGD-1). V prvem odstavku 501. člena ZGD-1 najprej dopušča pogodbeno ureditev izstopa ali izključitve, in sicer z določbo, da družbena pogodba »določi, da sme družbenik iz družbe izstopiti ali da je lahko izključen iz družbe, ter določi pogoje, postopek in posledice izstopa ali izključitve.«. V drugem in tretjem odstavku pa dovoljuje sodni (zakonski) izstop in sodno (zakonsko) izključitev. V drugem odstavku 501. člena ZGD-1 družbeniku dovoljuje, da s tožbo od družbe zahteva izstop, »če obstajajo za to utemeljeni razlogi, zlasti če mu drugi družbeniki ali poslovodja povzročajo škodo, če družba ali družbeniki ovirajo ali onemogočajo uresničitev družbenikove pravice do izstopa, če je oviran pri uresničevanju pravic, ki jih ima po zakonu ali pogodbi, ali če mu skupščina ali poslovodje nalagajo nesorazmerne obveznosti.« V tretjem odstavku 501. člena ZGD-1 podobno dopušča vsakemu družbeniku, da s tožbo zahteva, da se iz družbe izključi drug družbenik, »če obstajajo za to utemeljeni razlogi, zlasti če drug družbenik povzroča družbi ali družbenikom škodo, če ravna v nasprotju s sklepi skupščine, če ne sodeluje pri upravljanju in s tem ovira redno delovanje družbe ali uresničevanje pravic drugih družbenikov ter če sicer grobo krši pogodbo.«.

Izstopu in izključitvi družbenika iz družbe je skupno, da oseba preneha biti družbenik, vendar med njima obstaja bistvena razlika: temelj za izstop je volja (pravno priznani interes) družbenika, ki izstopa, temelj za izključitev pa je volja (pravno priznani interes) drugih družbenikov.^[4] Pri izstopu gre za položaje, ko družbenik družbo zapusti prostovoljno, pri izključitvi pa za položaje, ko do prenehanja korporacijskega razmerja lahko pride tudi v nasprotju z voljo družbenika.^[5] Pri tem velja poudariti, da tudi izstop družbenika seveda lahko predstavlja prenehanje korporacijskega razmerja v nasprotju z voljo družbenikov, le da v takem primeru nasprotujoči družbenik ni tisti, ki izstopa oz. je izključen, temveč tisti, ki v družbi ostajajo brez dotedanje udeležbe izstopajočega družbenika.

Zaradi izstopa ali izključitve družbenika iz družbe nastopijo specifične pravne posledice. Z izstopom ali izključitvijo preneha poslovni delež družbenika in vse s tem deležem povezane pravne posledice. Delež torej ne preide na družbo (kot lastni poslovni delež), niti ne pripade drugim družbenikom, temveč kot skupek korporacijskih upravičenj ugasne. Ker pa pride zaradi prenehanja poslovnega deleža do položaja, ko osnovni vložek ni »pokrit« s poslovnim deležem (ki je prenehal), morajo drugi družbeniki v treh mesecih po izstopu ali izključitvi družbenika to neskladje med obsegom osnovnih vložkov (osnovnim kapitalom) in obsegom poslovnih deležev uskladiti (izenačiti) na enega od teh načinov:

• z zmanjšanjem osnovnega kapitala za znesek, ki je enak nominalni višini osnovnega vložka, ki predstavlja poslovni delež, ki je prenehal, ali
• s prevzemom novih osnovnih vložkov oziroma sorazmernim povečanjem obstoječih osnovnih vložkov tako, da je višina osnovnega kapitala enaka višini osnovnega kapitala pred prenehanjem poslovnega deleža (drugi odstavek 502. člena ZGD-1).

Družbenik, ki je izstopil iz družbe ali pa je bil iz nje izključen, pridobi pravico do izplačila vrednosti svojega poslovnega deleža po stanju ob izstopu ali izključitvi (prva stavka petega in šestega odstavka 502. člena ZGD-1), pri čemer je rok, v katerem mu mora družba izplačati vrednost poslovnega deleža, krajši pri izstopu in daljši pri izključitvi. Z vidika zakonske ureditve je merodajno, da je v obeh primerih družbenik upravičen do izplačila »ocenjene vrednosti« poslovnega deleža. To pa, zlasti v poslovni praksi, terja odgovor na vprašanje, ali je dopustno z družbeno pogodbo vrednost poslovnega deleža določiti avtonomno oziroma ali določba 502. člena ZGD-1, ki izhaja iz »ocenjene vrednosti«, zahteva kogentno izvedbo – morda celo zunanje – cenitve poslovnega deleža. Družbene pogodbe nekaterih naših družb z omejeno odgovornostjo namreč vprašanje vrednosti poslovnega deleža ob izključitvi ali izstopu avtonomno urejajo, pri čemer so normativne rešitve precej različne. Dokaj običajno na primer je, da se kot ocenjena vrednost določa knjigovodska (ali kakšna druga vnaprej določena oziroma objektivno ugotovljiva) vrednost poslovnega deleža.

To vprašanje je gotovo aktualno v primeru sodne (zakonske) izključitve, vendar pa je nedvomno lažje rešljivo v položaju pogodbene izključitve družbenika iz družbe. Za pogodbeno izključitev je značilno, da se družbenika iz družbe izključuje na temelju avtonomne ureditve v družbeni pogodbi. Za pogodbeno izključitev je predpisano, da mora biti celovito urejena v družbeni pogodbi. Pogodbena izključitev (isto pa velja tudi za pogodbeni izstop) je torej avtonomen institut, in ga kot takega avtonomno določajo družbeniki z družbeno pogodbo (torej z izvorno družbeno pogodbo ob ustanovitvi družbe ali pa s poznejšo spremembo družbene pogodbe). Po prvem odstavku 501. člena ZGD-1 je namreč dopustno, da sme v okviru dopustne avtonomije na področju urejanja razmerij z družbeno pogodbo ta določiti, da sme družbenik iz družbe izstopiti ali da »…je lahko izključen iz družbe…«. V slednjem primeru pa ni dovolj, da družbena pogodba zgolj določi možnost (pogodbene) izločitve (izstopa ali izključitve), temveč mora precizirati tudi (i) pogoje, (ii) postopek ter (iii) posledice izstopa ali izključitve (prvi stavek prvega odstavka 501. člena ZGD-1). Družbeniki morajo torej v družbeni pogodbi v delu, v katerem ta uredi možnost pogodbenega izstopa ali izključitve, pregledno in ugotovljivo stipulirati vse tri obvezne sestavine, ki morajo biti oblikovane za veljavnost pogodbenega dogovora o izstopu ali izključitvi (pogoje, postopek in posledice izstopa oz. izključitve).

Družbena pogodba, ki predvideva možnost pogodbene izključitve družbenikov, mora torej predvideti pogoje, postopek in posledice izključitve. Pri določanju posledic izključitve mora predvideti tudi merila za ugotavljanje primernosti denarne protivrednosti (odpravnine), do katere naj bi bil upravičen izključeni družbenik, čigar poslovni delež bo v posledici izključitve prenehal. Pri tem lahko družbena pogodba – oziroma, dosledneje, družbeniki, ki jo sprejemajo – odpravnino določi na temelju različnih kriterijev in meril, vsekakor pa jo, še posebej, če upoštevamo jasna stališča v primerjalnem pravu ter genezo zakonske ureditve, sme opreti na merljive podatke, med drugim torej tudi na knjigovodsko vrednost poslovnega deleža v določenem trenutku. Določba šestega odstavka 502. člena ZGD-1, ki predvideva »ocenjeno vrednost«, zato ni prisilna na način, da bi kogentno predpisovala obvezno izvedbo zunanje cenitve s pomočjo zunanjih neodvisnih cenilcev, saj pojmu »ocenjene vrednosti« ustreza tudi vrednost poslovnega deleža, kot jo v okviru avtonomije pri urejanju razmerij z družbeno pogodbo kot primerno ocenijo oziroma vanjo prostovoljno privolijo sami družbenik.

Pojmu »ocenjene vrednosti« ustreza torej tudi vrednost, ki se opira na knjigovodske podatke o razmerju med osnovnim kapitalom in osnovnim(i) vložkom(i) izključenega družbenika.

*Ta krajši prispevek je pripravljen na podlagi znanstvenega prispevka Saša Prelič: Knjigovodska vrednost kot ocenjena vrednost poslovnega deleža pri izključitvi družbenika v d.o.o., v: Pravnik, 7-8/2024.

Opombe:

[1] Ur. l. RS, št. 42/06, s poznejšimi spremembami in dopolnitvami.

[2] Peter Podgorelec: Utemeljeni razlogi za izstop družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo, v: Podjetje in delo, št. 8/2022, str. 1239.

[3] Šime Ivanjko, v: Šime Ivanjko, Marijan Kocbek, Saša Prelič: Korporacijsko pravo, Pravni položaj gospodarskih subjektov. GV Založba, Ljubljana 2009, str. 870.

[4] Sodba VSL I Cpg 293/2020, z dne 16. decembra 2020.

[5] Enako P. Podgorelec, nav. delo, str. 1252 in naslednje.