TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4222- 23100/2015- 40 z dne 5. 11. 2019 odpravi ter zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče pritrjuje tožnikovemu ugovoru glede zmotne uporabe materialnega prava, ker je davčni organ pri ugotavljanju davčne osnove upošteval nominalno vrednost denarne terjatve. Po presoji sodišča namreč ni pravilno stališče davčnega organa, da je pri izračunu davčne osnove potrebno upoštevati denarno terjatev v nominalnem znesku 202.294,47 EUR. Iz tretjega odstavka 5. člena ZDDD namreč izhaja, da je potrebno pri premičninah, razen pri denarju pri ugotavljanju osnove za davek ugotavljati tržno vrednost tega premoženja. Po sodni presoji denarne terjatve ni mogoče obravnavati enako kot denarja, temveč je potrebno oceniti njeno tržno vrednost, kot izhaja iz tretjega odstavka 5. člena ZDDD. Pri denarni terjatvi do stečajnega dolžnika gre namreč za pravico terjati denarno terjatev od stečajnega dolžnika v nominalni višini, kot izhaja iz sklepa o dedovanju, ne pomeni pa nujno, da bo imetnik terjatve izterjal terjatev v celotnem nominalnem znesku, zato denarne terjatve po sodni presoji ni mogoče enačiti z denarjem. Ker davčna obveznost v skladu s 6. členom ZDDD nastane na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju, je potrebno tržno vrednost denarne terjatve po sodni presoji oceniti na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Ker je davčni organ upošteval nominalno vrednost denarne terjatve, je po sodni presoji zmotno uporabil tretji odstavek 5. člena ZDDD.