TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 1. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi v delu, ki se nanaša na dovolitev izvršbe za izplačilo neto razlike pogodbene kazni s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter se sklep o izvršbi v tem delu razveljavi, predlog za izvršbo pa zavrne; v 3. točki izreka pa se spremeni tako, da krije svoje stroške ugovornega postopka vsaka stranka sama, v zvezi s predlogom za odlog pa je dolžnik dolžan upniku povrniti 203,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do prenehanja obveznosti.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem delu 1. točke izreka ter v 2. točki izreka potrdi.

Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pri terjatvi, s katero upnik zahteva, da dolžnik od pogodbene kazni odvede zakonsko predpisane dajatve, gre za storitveno obveznost, torej za nedenarno obveznost ter za t.i. nenadomestno dejanje, saj ga lahko opravi le dolžnik.

Obveznost izplačila neto razlike pogodbene kazni predstavlja denarno obveznost, torej dajatveno obveznost, katere predmet je plačilo določene denarne vsote.

Ker gre za sredstvo izvršbe, izrek denarne kazni nima nekega samostojnega temelja, temveč je njen izrek odvisen od obstoja obveznosti iz izvršilnega naslova in odločitve o njeni prisilni izpolnitvi. Sklep o izvršbi skupaj s predlogom predstavlja celoto, zato ni razloga, da bi sodišče v sklepu o izvršbi še posebej odločalo o predlogu za izrek denarne kazni. Ker je upnikovemu predlogu s sklepom v celoti ugodilo, je s tem hkrati upoštevalo navedeno sredstvo izvršbe, to pa je v predmetni zadevi izrek denarne kazni. Pri tem ne gre za izrek denarne kazni po 33. členu ZIZ, temveč za dovolitev izvršbe skladno s 226. členom ZIZ.