TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Zalaganje obveznosti, ki izvira iz zakonite preživninske obveznosti do skupnega otroka, nima značaja čiste denarne obveznosti in se zato ta vrednost presoja po času, ko je opredeljena kot čista denarna terjatev, to je ob odločanju sodišča prve stopnje, ne pa po času, ko so bili ti izdatki uporabljeni za preživljanje preživninskega upravičenca (133. člen ZZZDR oziroma 218. člen ZOR, v zvezi s 394. členom ZOR).

S tem, ko sta obe sodišči priznali tožnici vrednost tistega dela preživljanja, ki ga je zalagala namesto toženca za preživljanje skupnega otroka, po času sodbe sodišča prve stopnje, ne pa po času, ko ga je imela ta vrednost, ki jo je tožnica dejansko zalagala namesto toženca, nista napačno uporabili materialnega prava, kot zatrjuje revizija toženca. Zakonita obveznost preživljanja se ne uresničuje izključno v obliki denarnih prispevkov, pač pa v najrazličnejših aktivnostih staršev, ki naj omogočijo svojemu otroku pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (iz 102. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Ta temeljna obveznost roditelja proti svojemu otroku se zaradi določenih življenjskih situacij lahko izvaja tudi v obliki denarnega prispevka (kot zakonita preživnina), toda ta sprememba še nima za posledico, da bi se prej omenjena zakonita obveznost staršev do otrok spremenila v zgolj denarno obveznost proti svojemu otroku. To velja tudi v obrnjeni smeri: tisti, ki namesto drugega preživninskega zavezanca zalaga za preživljanje otroka njegov delež, ne zalaga samo njegovega denarnega deleža k preživljanju otroka, pač pa tudi vse druge aktivnosti, ki jih zahteva skrb za otroka v najširšem pomenu. Že zato tako zalaganje obveznosti namesto drugega ne more imeti značaj čiste denarne terjatve ob času zalaganja, pač pa se v to spremeni, ko upravičenec to svoje zalaganje opredeli v obliki denarne terjatve na povračilo vrednosti izdatkov, ki jih je imel namesto drugega zavezanca k oskrbi, vzgoji in preživljanju skupnega otroka. Predmet obveznosti zato v tem primeru ni vsota denarja (tkim. čista denarna terjatev), pač pa povrnitev izdatkov v najširšem pomenu, izraženih v denarni vrednosti na dan sodbe sodišča prve stopnje in zato teh denarnih izdatkov ne zadene načelo denarnega nominalizma iz 394. člena ZOR, na katerega se sklicuje revizija.