TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka in drugo tožena stranka sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Vprašanje pravilnosti vročitve je za izdajo zamudne sodbe pomembno, saj lahko sodišče zamudno sodbo izda le, če je tožba toženi stranki v odgovor vročena pravilno. Vendar pravilnost vročitve, ki izhaja iz vročilnice v spisu, prvo tožena stranka v okviru trditvenega in dokaznega bremena, ki je na njej, ni uspela izpodbiti. V pritožbi namreč ni ponudila nobenih trditev in dokazov, s katerimi bi domnevo o resničnosti navedb, ki izhajajo iz vročilnice lahko izpodbila ali da bi dokazala, da je bila vročitev opravljena napačno.

V gospodarskih sporih se uporabljajo določbe splošnega dela ZPP, če ni v 32. poglavju zakona določeno kaj drugače. Sodišče vodi tako v rednem pravdnem postopku kot tudi v gospodarskih sporih postopek vročanja tožbe v odgovor v skladu z istimi pravili. Posebna pravila o gospodarskih sporih pa tudi ne posegajo v pogoje za izdajo zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je torej v obravnavanem primeru na prvi stopnji odločalo le ob upoštevanju splošnih določb ZPP, ki pa so skupna tako pravdnemu postopku kot gospodarskim sporom, zato do kršitev postopka zaradi tega, ker je sodišče predmeti spor vodilo kot gospodarski spor in ne redni pravdni postopek, ni moglo priti in tudi ni prišlo.

Zamudna sodba temelji na neizpodbojni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo prizna tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek, zato sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb. Posledično takšne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pač pa zgolj iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.