TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3. in 4. tč. izreka) potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

 

Po določbi 3. odst. 13. čl. Zakona o zemljiški knjigi (Ur.l. RS št. 33/95 - ZZK) se terjatev, ki je zavarovana s hipoteko, vpiše tako, da se označi s številom denarnih enot, na katere se glasi v skladu z veljavnimi predpisi. Po določbi 4. odst. istega člena se v primeru dogovorjenih obresti vpiše tudi višina obrestne mere. Pravila terjajo opis zavarovane terjatve z opredelitvijo pravnega razmerja, iz katega zavarovana terjatev izvira, njeno višino in roke zapadlosti. Z vpisom v zemljiško knjigo se obligacijska pravica ne ustanavlja, niti ne spreminja, ustanavlja se le stvarna pravica. zato je identifikaciji obsega zavarovane terjatve zadoščeno, če se opis sklicuje na podroben opis v obligacijskem aktu, torej pogodbi med strankama (primerjaj komentar k 53. čl. ZZK na strani 259 izdaje Gospodarskega vestnika, Ljubljana 1998).

Zavarovanje posojil sodi med primere, ko se prav zaradi neobstoja vseh elementov za izračun terjatve v času sklenitve razmerja (in vpisu hipoteke kot pogodbeno dogovorjenega zavarovanja posojila) v zemljiško knjigo vpiše znesek glavnega dolga in višina eventualno dogovorjene obrestne mere, vendar se vpisana hipoteka razteza tudi na morebitne obveznosti, ki nastanejo med zastavnim upnikom in dolžnikom po sklenitvi zastavne pogodbe, a izvirajo iz istega obligacijskopravnega razmerja in zapadejo pred poravnavo s hipoteko zavarovane obveznosti (primerjaj 972. čl. ZOR). Smisel hipoteke je v varovanju upnikove terjatve do njene popolne poravnave (glej 4. odst. 63. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Ur.l. SFRJ št. 6/80, Ur.l. RS št. 4/91, ZTLR).