TFL Vsebine / TFLGlasnik

O področju forenzičnih in kriminalističnotehničnih preiskav rokopisov, podpisov in listin vlada veliko neznanje. Ta prispevek poskuša osvetliti nekatere sive lise, ki do sedaj morda niso bile celostno pojasnjene. Težava je namreč tudi v tem, da se o tem področju pri nas nikjer ne predava. Sam po svojih možnostih poskušam pomagati z občasnimi predavanji na Katedri za kazensko pravo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Vendar sta verjetno dve uri na leto absolutno premalo. Tudi na Ministrstvu za pravosodje bi morali prisluhniti pobudam za izobraževanje vseh vrst pravnikov, ki v svoji praksi kakorkoli prihajajo v stik s to tematiko.

Na področju forenzičnega preiskovanja pisav je veliko neznank in v zgodovini prava tudi kar nekaj večjih in velikih sodnih zmot. Spomnimo se na primer samo na afero Alfreda Dreyfusa iz leta 1894, po kateri je bil celo posnet film režiserja Romana Polanskega z naslovom »Obtožujem!«.¹

Lothar Michel je v svojem delu »Sodna primerjava pisav« iz leta 1982 opozoril, da je verjetno na redkokaterem področju forenzičnega preiskovanja toliko zmot in napak, kot prav na področju forenzičnega preiskovanja pisav, ki se še vedno otepa s poimenovanjem »grafologija«, kar seveda ni in ne more biti. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika piše: »Grafologija je proučevanje, ugotavljanje človekovega značaja iz njegove pisave: ukvarja se z grafologijo/ vedo o tem.«² Kar pa ne sodi na področje forenzičnega preiskovanja pisav, saj je grafologija bolj mejna znanost, ki je svoje ime dobila leta 1871, ker je tega leta Jean-Hippolyte Michon, znan tudi kot Abbe Michon (oče Michon), v svojem delu dal to ime eni od vrst izrazne psihologije. Že leta 1622 pa je bolonjski zdravnik Camillo Baldi izdal knjižico z naslovom »Način in možnosti, da spoznamo značaj in lastnosti pisca iz enega pisma«.

Vzporedno z razvojem metod psihologije se je tudi ta mejna disciplina skozi čas dopolnjevala in širila, vendar nima nobene posebne znanstvene osnove in tudi nima mesta pri odločanju oziroma presojanju krivde ljudi, ki lahko da pišejo zelo »grdo«, vendar ne zaradi njihove negativne osebnostne plati in še manj zaradi kakšnih krivdnih razlogov.³ Past upoštevanja nekakšnih grafoloških rezultatov bi namreč lahko vodila v presojo, da je značaj nekoga slab in da je torej vreden pregona, kar bi vodilo neposredno v sodno zmoto.

Forenzično preiskovanje pisav se je začelo z iznajdbo pisave

Že kmalu po iznajdbi pisave, zlasti črkopisa, h kateremu štejemo feničansko pisavo in od nje še starejše piktograme ter klinopise Akadcev in Sumercev ter egipčanske hieroglife, se je, podobno kot pri vseh izumih, spočela želja po kriminalnem izkrivljanju resnice.

Že leta 88 pr. n. št. je Kvintilijan v svojem delu »Institutio oratoria« obdelal tudi problematiko pisav in njihovih značilnosti. »Corpus Iuris« je v »Codexu« vseboval tudi predpise, ki zadevajo preiskavo in primerjavo pisav (scripturarum collatio ali comparatio litterarum). In že leta 300 je Konstantinov zakonik postavil temelje za forenzično preiskovanje pisav, ki – ne boste verjeli – veljajo na splošno še danes: »Če se je pojavil dvom o originalnosti kakšnega dokumenta, je potrebna ostra preiskava, v kateri je treba dokazati istovetnost rokopisa s pričami, primerjanjem rokopisa in drugimi dokaznimi sredstvi.«

Kot se še vedno dogaja tukaj in zdaj, je tudi v starem Rimu krožilo veliko lažnih menic, oporok, celo literarnih del, znanstvenih razprav in davčnih listin, ki so bile ponarejene. Od leta 1722 do danes se ni veliko spremenilo, čeprav sta tehnika in tehnologija izredno napredovali. Mogoče je postaviti tudi vprašanje, ali se to ne dogaja prav zaradi naglega razvoja informacijske tehnologije, ki omogoča prenašanje tekstov, podpisov in paraf z ene listine na drugo, kar pa je v tem času še mogoče ločiti od izvirnika, s pomočjo stereo mikroskopa, UV- in IR-svetilke.

Dva aksioma o pisavah

Za razliko od prstnih odtisov, ki ostajajo enaki od rojstva do smrti, razen v primeru poškodovanja kože, se rokopis spreminja tako rekoč iz minute v minuto.

Pisava je namreč odraz piščevega vsakokratnega psihofizičnega stanja, kar pomeni, da se takrat, ko se to stanje spremeni, spremeni tudi pisava. Verjetno lahko vsakdo pri sebi vidi, kako na njegovo pisavo vplivajo stres, uporaba zdravil, zlasti psihofarmakov, različne bolezni in starost ter povsem praktične težave pri pisanju, denimo zaradi poškodbe rok, še zlasti dlani, in morebitna odsotnost očal, če jih moramo uporabljati.

Drugi aksiom je povezan s področjem podpisov, ki so zlasti pomembni pri večini listin, pri katerih se na ta način identificiramo. Za podpise velja, da nikoli ne moreta obstajati dva ista ali celo več istih podpisov. Razlog je v tem, da impulzi potujejo z možganske skorje (neokorteksa) preko živcev do rok v različnih energijskih nihajih, ki se spreminjajo v stotinkah sekund. Podpisi so tako, vsaj v subtilnostih, različni, kot so bili različni ti impulzi. Podpis vsakogar izmed nas je ireverzibilen akt, ki ga ni mogoče nikoli več ponoviti v vseh subtilnostih.

Med podpisi in parafami

Parafe so okrajšani ali nepopolni podpisi, zvečine amorfni, in ne predstavljajo črk, kaj šele polnega priimka in imena. Zato so izjemno tvegani v pravnem prometu, vendar niso prepovedani in se široko uporabljajo tudi za podpisovanje izjemno pomembnih listin v poslovnem življenju, pa tudi v zasebnih poslih.

Za razliko od njih so polni ali popolni podpisi tisti in taki, pri katerih je razviden priimek in velikokrat tudi ime pisca. Ti so pri forenzičnem preiskovanju pisav tudi najboljši za primerjavo z nespornimi podpisi, ko iščemo istovetnosti ali različnosti, ki bodo prispevale h končni oceni in presoji, ali imamo opraviti s spornim ali nespornim podpisom nekega pisca. Parafe pa so seveda zaradi svoje amorfnosti manj primerne ali sploh neprimerne.

Tehnike forenzičnega preiskovanja pisav

V dobi tako razvite informacijske tehnologije, kot je ta danes, moramo absolutno razpolagati z izvirniki listin, da najprej ugotovimo, ali so res izvirniki in ali so bila uporabljena fizikalna ali kemijska sredstva za ponarejanje, ali pa gre morda za prostoročno ponaredbo podpisov ali rokopisnih tekstov. Skenirano, barvno fotokopirano ali fotografirano listino ločimo od izvirnika s pomočjo stereo mikroskopa, UV- in IR-svetilke, s katerimi za zdaj še lahko z gotovostjo ugotavljamo, ali gre nedvomno za izvirnik ali pa za njegovo kopijo.

Po takšni proučitvi je potrebna primerjava z nespornimi podpisi ali pisanimi teksti osebe, ki naj bi bila pisec ali podpisnik sporne listine. Za ta namen potrebujemo vsaj šest do osem takšnih nespornih listin, ki nam omogočajo primerjavo.

Pri tem je izjemnega pomena kakovost nespornega primerjalnega gradiva. Tega ločimo na dve skupini.

V prvi je spontano nevplivano primerjalno gradivo, ki je tisto, ki je bilo pisano ali podpisano pred inkriminiranim dejanjem in je prav zato nevplivano.

Druga vrsta je ad hoc vplivano primerjalno gradivo, ko osumljenim narekujemo tekst, ki je popolnoma enak kot tekst sporne listine, če gre za sum o ponaredbi ali ugotavljanju pisca. Pri tem obvezno zahtevamo, da pisec piše v istem tipu pisave, kot je na sporni listini, in v ta namen izvedemo več nespornih zapisov ter jih sproti odvzemamo, da oseba ne vidi, kaj je napisala v prejšnjem krogu pisav. Za ta namen običajno daljše tekste pišemo petkrat, krajše pa tudi do desetkrat, kar velja tudi za sporne podpise oziroma parafe. Vplivano gradivo se imenuje zato, ker te osebe sporni tekst ali podpis običajno že poznajo in se poskušajo od podobnega zapisa čim bolj oddaljiti.

Pri tem je pomembno, da upoštevamo pravšnji protokol odvzema zapisov, ki obsega tudi vprašanja o uporabi očal, načinu pisanja z desno ali levo roko ter morebitnih, že s prostim očesom vidnih poškodbah rok.

Nesporno spontano nevplivano primerjalno gradivo je gradivo prve vrste in ga uporabljajo za preverjanje podpisov in paraf na dokumentih, denimo na vlogah za izdajo osebne izkaznice, vozniškega dovoljenja in/ ali potne listine, za katere je oseba vložila zahtevek na upravni enoti, kakor tudi za zavarovalniške police, bančne knjižice ali pogodbe ter različne vloge, ki so bile predložene davčni upravi. Kar zadeva nesporne tekste, je velikokrat kar nekaj težav, saj ljudje vse manj pišemo in je tako pisanih tekstov vedno manj. Med take bi sodili različni dnevniki, pisma in razglednice, recepti in drugi kratki zapisi z rokopisom osebe, katere rokopis preiskujemo.

Ko primerjamo sporno z nespornim in ugotovimo istovetnosti ali neistovetnosti, moramo to dovolj povečati in na teh makro barvnih povečavah označiti grafično s puščicami, da je dokaz o enem ali drugem dovolj jasno razviden. Ko smo prepričani o svojih ugotovitvah, moramo to tudi zapisati v rezultatih oziroma obrazložitvi in utemeljitvi pri vsakem mnenju. Število istovetnosti tudi vpliva na stopnjo zanesljivosti, ki jo moramo prav tako predstaviti v svojem izvedenskem mnenju, saj bo vse skupaj sodniku ali organom pregona služilo za nadaljevanje pregona oziroma oblikovanje sodbe.

Sklep

Našteto kaže, da grafologija pri vsem tem nima nikakršnega mesta in da ocenjevanje značajskih lastnosti iz pisave ni področje, ki bi ga sploh smeli upoštevati pri presoji in izdelavi izvedenskih mnenj, čeprav morda izvedenec to področje pozna in ima znanja tudi iz te veje psihologije, ki pa je, kot že rečeno, mejna znanost in nima prav nič opraviti s pomembnim vprašanjem, na katerega mora sodnik dobiti odgovor: »Kaj dokazuje, da je nekdo pisec nečesa, če je, oziroma kaj dokazuje, da ni, če ni?« Zgolj to mora veljati v Evropski uniji in tudi v deželah, ki imajo pravne sisteme drugače urejene, saj gre povsod le za to, da se čim bolj približamo resnici in čim bolj oddaljimo od možnosti kakršnekoli sodne zmote.⁴

Ob tem ne morem mimo dejstva, da rokopis v bistvu ni zgolj rokopis, ampak je bolj »možganopis«, kot ga je opredelil Rudolf Pophal. Tako je predvsem zato, ker je, kot smo že ugotovili, pisava odraz psihofizičnega stanja vsakokratnega pisca in ker se to stanje v biti oblikuje prav v možganih, gre pa tudi za vidik fiziologije pisanja, saj imamo veliko invalidov, ki so po nesreči ostali brez roke, lahko pa so poškodbe nastale zaradi porodnih komplikacij ali že v prenatalnem razvoju. Mnogi od njih povsem suvereno pišejo z ustnicami ali nogami, tako da je beseda rokopis na neki način v odnosu do njih diskriminatorna. Njihov način pisanja kaže na različne vrste kompenzacij, ki jih je človeško telo sposobno udejanjiti, ko to postane edini način, da nekaj naredimo.

Literatura

• Derrida, Jacques: Pisava in transcendentalno, »Geneza in struktura« ter fenomenologija, revija Problemi 1–2/1998, Ljubljana 1998.
• Derrida, Jacques: O gramatologiji, Analecta, Ljubljana 1998.
• Grah, Matija: Pisava je izraz identitete, a razpoloženjska kot glas, Sodni izvedenec za forenzično preiskovanje pisav Borut Pogačnik, Delo, 21. 3. 2012.
• Grilc, Uroš: O filozofiji pisave – Na poti k Derridaju, revija Problemi, zbirka Analecta, Ljubljana 2001.
• Hecker, Manfred R.: Forensische Handschriftenuntersuchung, Kriminalistik Verlag, Heidelberg 1993.
• Heiss, Robert: Die Deutung der Handschrift, H. Govers Verlag, Hamburg 1943.
• Husserl, Emund, in drugi: Pisava in transcendentalno, Problemi, 1–2/1998, Ljubljana 1998.
• Michel, Lothar: Mannheimer Hefte für Schriftvergleichung, Universität Mannheim, Schmidt Römhild, Lübeck, 2/83, 9. Jahrgang.
• Michel, Lothar: Gerichtliche Schriftvergleichung, Walter de Gruyter, Berlin 1982.
• Milenković, Marija: Najprej je bila slika: kratek oris zgodovine pisave in rokopisnega izvedenstva, Ljubljana, Delo, 26. 10. 1996, str. 45–46.
• Müller, Marielouise: Schriftpsychologie, N. P. Verlah, Kehl am Rhein 1984.
• Pfanne, Heinrich: Handschriftenvergleichung, Verlag Max Schmidt-Römhild, Lübeck 1971.
• Pfanne, Heinrich: Handschriftenverstellung, Bouvier Verlag Herbert Grundmann, Bonn 1971.
• Pogačnik, Borut: Kakovost in vprašljivost nespornega primerjalnega gradiva pri forenzičnem preiskovanju pisav, Pravosodni bilten, št. 2, letnik XXXII, Ljubljana 2011.
• Pogačnik, Borut: Stopnje zanesljivosti pri forenzičnem preiskovanju pisav, Pravosodni bilten, št. 2, letnik XXXV, Ljubljana 2014.
• Pogačnik, Borut: Izgon grafologije iz sodne prakse, Pravna praksa, št. 38/2005.
• Pogačnik, Borut: Grafologija in forenzično preiskovanje pisav, Pravna praksa, št. 34/2003.
• Salecl, Renata, in drugi: Možgani na zatožni klopi, Inštitut za kriminologijo Pravne Fakultete v Ljubljani in drugi, Ljubljana 2015.
• Seibt, Angelika: Unterschriften und Testamente, Verlag C. H. Beck, München 2008.
• Šugman G., dr., Katja: Dokazne prepovedi v kazenskem postopku, Bonex, Ljubljana 2000.
• Wittlich, Bernhard: Konfliktzeichen in der Handschrift, Verlag E. Reinhardt, München 1971.

---

¹ J’Accuse, 2019.

² Slovar slovenskega knjižnega jezika, Založba DZS, Ljubljana 2008.

³ Več o tem glej v Pogačnik, B. S.: Trdne in manj trdne meje med grafologijo in forenzičnim preiskovanjem pisav (2008), Pravosodni bilten, št. 3, letnik XXIX, str. 89–96.

⁴ Ker primanjkuje znanja s tega področja, sem lani predaval sodnikom v okviru Kazenskopravne sodniške šole, ki je potekala med 18. in 25. oktobrom 2022 v Portorožu. Seznanil sem jih z istimi temelji forenzičnega preiskovanja pisav, s katerimi bom seznanil tudi odvetnike na Odvetniški šoli 2023. Upam, da je to zgolj uvod in prvi korak k spoznavanju pomena rokopisov v našem življenju.