TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki izreka spremeni tako, da mora toženec tožnici v 15 dneh plačati še 5.626 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice 3.848 od 12. 11. 2013 dalje; od preostanka pa od vsakokratne mesečne razlike 45 EUR od datumov, natančno navedenih v prvi do 40. alineji III. točke izreka izpodbijan sodbe (kar pomeni, da se znesek 137,64 EUR v vsaki alineji III. točke izreka nadomesti z zneskom 183,26 EUR),

in v V. ter VI. točki izreka tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

v preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem zavrnilnem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Ključno vprašanje pri presoji dobre vere v obravnavani zadevi je vprašanje, ali se je toženec kot izključni posestnik nepremičnine zavedal, da je tožnica solastnica nepremičnine in mu ne dovoli brezplačnega bivanja, kar z drugimi besedami pomeni, da toženec nima pravice do izključne posesti.

Toženec je, ko z uporabo stvari onemogoča uporabo tožnici, v slabi veri. Ugotovitev, da hkratno izvrševanje soposesti ni mogoče, ne spreminja toženčevega zavedanja, da nima pravice do izključne posesti. Tožnica je torej zaradi neuporabe nedvomno prikrajšana, toženec pa z uporabo obogaten. Celo če ne bi bil, bi bil tožbeni zahtevek utemeljen, saj tožnici protipravno preprečuje soposest.

Ni odločilno, kdaj je tožnica od toženca zahtevala plačilo uporabnine. Več kot jasno sporočilo, da na izključno posest toženca ne pristaja oziroma v prikrajšanje ne privoli, je tožnica izrazila, ko je z vložitvijo tožbe zahtevala izročitev nepremičnine v soposest. Od tedaj dalje je toženec v slabi veri, tožnica pa je zato upravičena do nadomestila zaradi njegove neupravičene uporabe njene polovice nepremičnine.