TFL Vsebine / TFLGlasnik

Uporaba različnih digitalnih platform na trgu narašča, saj ponudnikom omogočajo širok trg potrošnikov in hitrejšo dostopnost do blaga in storitev. Vendar pa takšen način prodaje hkrati predstavlja tudi orodje za davčno izogibanje, hiter razvoj tovrstnih sistemov pa vse težji nadzor davčnih organov. Tega se zaveda tudi Evropska komisija, ki je pred kratkim napovedala pripravo spremembe obstoječe zakonodaje, ki omogoča upravno sodelovanje na področju obdavčevanja med državami članicami.

Trenutna pravila

Glavni namen Direktive Sveta 2011/16/EU¹, ki je nadgradila in zamenjala prej veljavno Direktivo Sveta 77/799/EGS² in se uporablja že od leta 2013, je državam članicam zlasti omogočiti izvajanje medsebojne pomoči na področju obdavčevanja, in sicer za vse vrste davkov, razen DDV, carin, trošarin, ki so zajete v drugi zakonodaji EU o upravnem sodelovanju med državami članicami, in razen obveznih prispevkov za socialno varnost. Tovrstno sodelovanje, ki hkrati omogoča preprečevanje davčnih goljufij na eni strani in dvojno obdavčevanje na drugi, temelji na treh poglavitnih načinih, in sicer:

• v okviru izmenjave informacij na zaprosilo (na zaprosilo organa prosilca mu zaprošeni organ sporoči vse informacije, ki jih ima na voljo ali ki jih pridobi na podlagi administrativne preiskave),
• avtomatični izmenjavi razpoložljivih informacij (pristojni organ vsake države članice z avtomatično izmenjavo sporoči pristojnemu organu katere koli druge države članice podatke o davčnih obdobjih od 1. januarja 2014 dalje, ki so na voljo glede rezidentov v tej drugi državi članici in zadevajo naslednje posebne kategorije prihodkov in kapitala, kakor se razlagajo v nacionalni zakonodaji države članice, ki te podatke sporoči: dohodek iz zaposlitve, plačila direktorjem, produkti življenjskih zavarovanj, pokojnine, lastništvo nepremičnin in iz njih izhajajoči dohodek),
• ter izmenjavi na lastno pobudo (pristojni organ vsake države članice sporoči informacije pristojnemu organu katere koli druge zadevne države članice, v katerem koli od naslednjih primerov:

1. pristojni organ ene države članice ima razloge za domnevo, da gre morda za izgubo davka v drugi državi članici,
2. oseba, zavezana za davek, doseže znižanje ali oprostitev davka v eni državi članici, kar bi povzročilo povečanje davka ali zavezanost za davek v drugi državi članici,
3. poslovne transakcije med osebo, zavezano za davek v eni državi članici, in osebo, zavezano za davek v drugi državi članici, se izvedejo po eni ali več državah na način, ki bi lahko imel za posledico prihranek davka v eni ali drugi državi članici ali obeh,
4. pristojni organ države članice ima razloge za domnevo, da je prihranek davka morda posledica umetnih prenosov dobičkov znotraj skupine podjetij in,
5. informacije, ki jih je eni državi članici posredoval pristojni organ druge države članice, so omogočile pridobitev podatkov, ki so lahko koristni pri odmeri davčne obveznosti v tej drugi državi članici.

Kot izhaja iz delovnega dokumenta Evropske komisije o oceni Direktive Sveta 2011/16/EU³, pa v tem trenutku ni zadovoljivih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali je ta direktiva dovolj učinkovita pri doseganju svojih ciljev, zato je po mnenju Evropske komisije nujna njena nadgradnja oziroma krepitev medsebojne pomoči med državami članicami.

Razlogi in cilji za spremembe Direktive Sveta 2011/16/EU

Evropska komisija je v javnem pozivu zainteresirano javnost obvestila o nameri spremembe Direktive Sveta 2011/16/EU, predstavila razloge za nadgradnjo omenjene direktive ter splošen in posebne cilje, ki se jih z njo želi doseči.

Kot glavni razlog Evropska komisija navaja zlasti to, da davčni zavezanci ne poročajo vseh svojih prihodkov, ki jih dosegajo s prodajami po t. i. digitalnih platformah, njihova uporaba pa vedno bolj narašča. Slednje podkrepi s podatki Eurobarometra⁴, ki je objavil rezultate ankete, opravljene po naročilu Evropske komisije aprila 2018. Izvedena je bila med 26.544 evropskimi prebivalci in je pokazala, da že skoraj vsak četrti državljan uporablja tovrstne platforme pri naročanju storitev, 9 % jo je uporabilo vsaj enkrat ali nekajkrat, 10 % jih uporablja občasno in 4 % pa redno (vsaj enkrat mesečno).

Kot pojasnjuje Evropska komisija, davčni organi trenutno nimajo na voljo vseh podatkov, ki bi jim omogočali ustrezen nadzor nad tovrstnimi prihodki, pri tem pa sta še posebej izpostavljena oddajanje nastanitvenih zmogljivosti v najem in ponujanje prevozov potnikov.

Splošni cilj predvidene spremembe direktive je zagotavljanje pravilnega delovanja enotnega trga, zmanjšanje davčnih utaj in drugih oblik davčnih zlorab, povečanje zaupanja evropskih državljanov v poštenost davčnega sistema, hkrati pa zagotavljanje poštene konkurence v notranjem trgu. V okviru posebnih ciljev je namen omogočiti davčnim organom, da prejemajo informacije, ki omogočajo nadzor nad tem, ali davkoplačevalci plačujejo pravičen delež, zlasti tisti, ki poslujejo po digitalnih platformah, ter zagotovitev boljšega sodelovanja med davčnimi organi. V ta namen naj bi se pravila upravnega sodelovanja okrepila, v že obstoječo avtomatično izmenjavo razpoložljivih informacij pa naj bi se vključilo tudi posredovanje naslednjih podatkov o poslovanju po digitalnih platformah:

• podatek o vrsti dobave – blago ali storitve,
• podatek o tem, ali gre za evropsko ali svetovno platformo,
• podatek o prodajalcih/izvajalcih in
• podatek o tem, ali gre za čezmejne ali lokalne dobave.

Po mnenju Evropske komisije naj bi navedeni podatki pomembno vplivali tudi na posredno obdavčevanje, zlasti na DDV. Ob tem velja omeniti, da s 1. 1. 2021 začnejo veljati nekatere pomembne DDV-spremembe ravno na področju spletnih prodaj blaga in storitev.

Evropska komisija tudi izpostavlja, da nekatere države članice od davčnih zavezancev že zahtevajo posebna poročila o doseganju dohodkov iz prodaj po digitalnih platformah, vendar se ta poročila po vsebini med seboj razlikujejo. Zaradi slednjega napoveduje poenotenje tovrstnih poročil na evropski ravni. Prav tako kot predlog navaja tudi uvedbo t. i. skupnega davčnega nadzora, v okviru katerega bi pri davčnem nadzoru davčnega zavezanca sodelovali organi dveh ali celo več držav članic.

CFE⁵ izpostavil opozorila in predloge

Na javni poziv k podajanju stališč glede predvidenih sprememb Evropske komisije se je odzval tudi CFE in dne 3. 4. 2020 Evropski komisiji poslal svoje stališče⁶. V njem uvodoma izraža podporo Evropski komisiji pri njenem prizadevanju za krepitev transparentnosti in celovitosti evropskih davčnih sistemov ter njeni ključni vlogi pri iskanju vzvodov za zmanjšanje davčnih utaj. Hkrati pa CFE opozarja, da je digitalizacija na splošno še v razvoju in ker slednja trenutno predstavlja številne podjetniške priložnosti, je treba spodbujati razvoj različnih tovrstnih poslovnih modelov, ki jih omogoča. CFE meni, da bi čezmerna pravila glede razkrivanja podatkov med državami članicami lahko zmanjšala zanimanje za trgovanje znotraj Unije, kar bi bilo v nasprotju s prizadevanji, da EU postane najbolj dinamičen in inovativen trg na svetu.

Čeprav se CFE zaveda tveganj glede možnosti pojava davčnega izogibanja pri poslovanju po digitalnih platformah, hkrati izpostavlja, da ta tveganja obstajajo tudi pri drugih oblikah prodaje blaga in storitev. Nadalje se strinja, da uporaba digitalne platforme res omogoča povečanje prodaje blaga in storitev in tako lahko vzporedno prihaja tudi do povečanja pojava davčnega izogibanja, še posebej od ponudnikov zunaj Unije, ki blago in storitve prodajajo končnim potrošnikom v Unijo. Vsled tega se tako upravičeno postavlja vprašanje vzpostavitve nadzora nad ponudniki s sedežem zunaj Unije in s tem enotne obravnave vseh davčnih zavezancev.

CFE pozdravlja uvedbo enotnih poročil o doseganju dohodkov po digitalnih platformah, vendar pa hkrati opozarja, da slednje nujno ne pomeni tudi zmanjšanje administrativnih obveznosti davčnih zavezancev. Kot primer izpostavlja pred kratkim uvedene DDV-spremembe, ki so z uvedbo poenotene obravnave posebne ureditve skladiščenja na odpoklic in poročanja v zvezi s tem v resnici prinesle nove administrativne obveznosti davčnih zavezancev. Številni davčni zavezanci so zato opustili možnost uveljavljanja te nove ureditve in ohranili način, po katerem so poslovali pred 1. 1. 2020.

Nadalje CFE opozarja tudi na velikokrat neenako implementacijo evropskih pravil v lokalno zakonodajo, zato predlaga, da se enotna pravila tovrstnih poročanj natančno določijo v izvedbeni uredbi, predvsem pa naj slednje ne postanejo prevelike administrativne obremenitve za davčne zavezance. Prav tako predlaga izvzetje obveznega poročanja za mala in nova podjetja in platforme ter za določene storitve, ki jih opravljajo samostojni poklicni delavci in so kot taki že predmet podobnega nadzora v svojih državah članicah. Glede na to, da so davčni zavezanci že zdaj obremenjeni z obveznim oddajanjem različnih kompleksnih poročil, bi po mnenju CFE Evropska komisija še pred uvedbo morebitnih novih morala razmisliti o smotrnosti in učinkovitosti nekaterih obstoječih poročil, ki so namenjeni izogibanju davkom (ATAD I⁷ in ATAD II⁸) in izmenjavi podatkov na področju obdavčenja (DAC 3⁹, DAC 4¹⁰ in DAC 6¹¹).

Zaključek

V zvezi z napovedano uvedbo skupnih davčnih nadzorov CFE izraža zaskrbljenost, če bi bili slednji bodisi na zahtevo davčnega zavezanca ali davčnega organa posamezne države članice obvezni. Takšen način bi o mnenju CFE lahko na eni strani povzročal izvajanje številnih nepotrebnih davčnih nadzorov, kar bi oteževalo delo davčnih organov s premalo kadrov in resursov, na drugi strani pa spodbudil pretirano zavzete davčne organe, da z izvajanjem tovrstnih davčnih nadzorov dodatno zbirajo informacije. Po mnenju CFE bi se skupni davčni nadzor v vsakem primeru moral zaključiti z enim končnim poročilom, ki bi moral zajemati jasen povzetek ugotovitev in posledic za davčnega zavezanca.

Opombe:

¹ Direktiva Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS (UL L 64, 11. 3. 2011, str. 1–12).

² Direktiva Sveta 77/799/EGS z dne 19. decembra 1977 o medsebojni pomoči pristojnih organov držav članic na področju neposrednega obdavčevanja in obdavčevanja zavarovalnih premij (UL L 336, 27. 12. 1997, str. 15).

³ Ocena Direktive Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS (SWD (2019) 328 konč.).

⁴ Flash Eurobarometer 467, april 2018, str. 4.

⁵ Tax advisors Europe (članica te organizacije je od leta 2019 tudi Davčna svetovalna zbornica Slovenije).

⁶ Opinion Statement CFE 1/2020 on the potential Commission initiative to strengthen the Directive on Administrative Cooperation in Direct Taxation.

⁷ Direktiva Sveta (EU) 2016/1164 z dne 12. julija 2016 o določitvi pravil proti praksam izogibanja davkom, ki neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga (UL L 193, 19. 7. 2016, str. 1–14).

⁸ Direktiva Sveta (EU) 2017/952 z dne 29. maja 2017 o spremembi Direktive (EU) 2016/1164 v zvezi s hibridnimi neskladji s tretjimi državami (UL L 144, 7. 6. 2017, str. 1–11).

⁹ Direktiva Sveta (EU) 2015/2376 z dne 8. decembra 2015 o spremembi Direktive 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave podatkov na področju obdavčenja (UL L 332, 18. 12. 2015).

¹⁰ Direktiva Sveta (EU) 2016/881 z dne 25. maja 2016 o spremembi Direktive 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave informacij na področju obdavčenja (UL L 146, 3. 6. 2016).

¹¹ Direktiva Sveta (EU) 2018/822 z dne 25. maja 2018 o spremembi Direktive 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave informacij na področju obdavčenja v zvezi s čezmejnimi aranžmaji, o katerih se poroča (UL L 139, 5. 6. 2018).